TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnica sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da nedenarna obveznost, katere spoštovanje si dolžnica prizadeva doseči s sodnimi penali, pomeni trajno obveznost dolžnika, da se vzdrži s poravnavo prepovedanih dejanj. Takšnega namena pa v okviru instituta sodnih penalov ni mogoče doseči. Pri obveznostih, pri katerih se mora dolžnik trajno vzdržati določenega ravnanja, namreč izpolnitve obveznosti zaradi same narave obveznosti ni mogoče doseči z določitvijo roka, v katerem naj dolžnik obveznost izpolni, kot je to predvideno v prvem odstavku 269. člena OZ in kot je v svojem predlogu predlagala upnica. V določbi 269. člena OZ, ki izrecno predvideva plačilo sodnih penalov za vsak dan (ali drugo časovno enoto) zamude, pa tudi ni predvidena določitev sodnih penalov za primere drugih kršitev, kot je zamuda z izpolnitvijo obveznosti. V OZ tako tudi ni podlage, da bi se plačilo sodnih penalov določilo za vsak dan, ko dolžnik krši prepoved (za kar si, kot izhaja iz obrazložitve njenega predloga, dejansko prizadeva upnica).