TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožba zoper sklep se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točki in 3. točki izreka) potrdi.

2. Pritožba zoper sodbo se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

3. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pogodba s strani tožeče stranke ni bila v celoti realizirana, volje, da bi ta del svoje pogodbene obveznosti izpolnila, pa pri tožeči stranki očitno ni, poleg tega pa je tudi že iztekel s rok, za katerega je bila pogodba sklenjena in med strankama tudi ni več interesa za sodelovanje, ki je bit sponzorske pogodbe, zato je ravnalo pravilno in upoštevalo ugovor tožene stranke o (delno) neizpolnjeni pogodbi (exceptio non adimpleti contractus).

V primerih, ko nista obe obveznosti pogodbenih strank izraženi v denarju oziroma kadar se ene od obveznosti ne da (enostavno) denarno ovrednotiti, se sodišče pri tehtanju, v kolikšnem delu je bila obveznost te stranke izpolnjena, in primerjavi pogodbenih obveznosti obeh strank sooči s težavo. Ob tem mu je v pomoč (dokazno) pravilo o t. i. prostem preudarku, zapisano v 216. členu ZPP. Ta določba omogoča sodišču, če ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine/denarnega zneska/nadomestnih stvari, pa se te višine ne da ugotoviti oziroma bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, da odloči po prostem preudarku. Zakon torej v primerih, ki jih navaja, pooblašča sodišče, da višino škode/obveznosti ugotovi brez dokazovanja, vendar sodišče pri odločanje ne sme ravnati samovoljno, temveč mora svojo odločitev utemeljiti na podlagi splošnih življenjskih izkušenj. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da dejanske okoliščine primera upravičujejo uporabo določbe 216. člena ZPP, saj je določba namenjena ravno tovrstnim primerom, obenem pa je svojo odločitev o "teži", ki jo je podelilo posameznim obveznostim tožene stranke, prepričljivo obrazložilo.