TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

V primeru pripravljalnih oziroma organizacijskih dejanj je lahko le namen (že znanih) dejanj osumljencev edina vez z (bodočim) kaznivim dejanjem. Ugotovitev namena, ki ga pripišemo ravnanjem osumljencev, pa je tista okoliščina, ki zamejuje polje dovoljenega ravnanja organov (pred)kazenskega postopka na podlagi 149. a člena ZKP. Če naj bo zadoščeno ustavnopravnim vsebinskim in procesnim merilom pravnega (sodnega) varstva, potem morajo biti okoliščine, iz katerih sklepamo na namen osumljenčevih ravnanj, navzven zaznavne in preverljive.

Bistvo poštenega postopka pri odločanju o ekskluzijskih zahtevkih je, da ima obramba učinkovito možnost nasprotovati uporabi dokaznega gradiva na način, ki zagotavlja enakost orožij. Odločanje o zahtevi za izločitev dokazov je - ob zatrjevanih kršitvah ustavno varovanih pravic - oblika sodnega varstva človekovih pravic in oblika odprave posledic njihovih kršitev. Če je zbiranje in selekcija podatkov, ki so pomembni za obrambo obdolženca, v rokah policije, državnega tožilca ali sodišče, je od njihovega ravnanja (zbiranja in selekcije podatkov) odvisno učinkovito izvrševanje pravice do primernih možnosti za pripravo obrambe. Odgovornost organov kazenskega postopka je toliko večja, če opravljajo dejanja skrita pred očmi javnosti in drugih udeležencev kazenskega postopka.

Ni videti, v čem naj bi zakonska določitev predsednice senata kot funkcionalno pristojne za odločanje o ekskluzijskih zahtevkih na prvi stopnji bila v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena, 23. členom ali 29. členom Ustave. Zato zgolj zaradi tega, ker predsednica senata na glavni obravnavi ni dovolila ponovitve dokaznega postopka o (ne)dovoljenosti dokazov, ni mogoče govoriti o pomanjkljivem sodnem varstvu in ne o kršitvah pravic obrambe.