TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v odločitvi o pravdnih stroških (prvi odstavek, točka 2 in drugi odstavek izreka) razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in izpodbijana sodba v nerazveljavljenem delu (prvi odstavek, točka 1 izreka) potrdi .

Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da so se toženci dolžni izseliti iz stanovanjske hiše v Laznici št. 25, Limbuš, in jo prosto oseb in stvari prepustiti v izključno uporabo tožnici ter ji povrniti pravdne stroške (prvi odstavek, točka 1 in 2 izreka). V drugem odstavku izreka je odločilo: "Toženka je dolžna tožnikom nerazdelno povrniti 22.700,00 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh pod izvršbo".

Tako odločitev izpodbija s pritožbo tožnica iz vseh v členu 353/I Zakona o pravdnem postopku - ZPP predvidenih pritožbenih razlogov.

Graja prvostopne pravne zaključke o naravi razmerja med pravdnima strankama in o po prvotoženki pridobljeni služnostni pravici rabe stanovanja, prav tako pa tudi prvostopno stroškovno odločitev in se zavzema za razveljavitev napadene sodbe in ponovno sojenje na prvi stopnji.

Osebno po tožnici dne 11.11.1996 vložena pritožba je bila kot prepozna zavržena. Ker je bila vložena že po poteku pritožbenega roka, je tudi ni mogoče upoštevati kot prilogo pravočasne pritožbe z dne 7.11.1996. Pritožba je le delno utemeljena.

K sodbi: Pritožba ne izpodbija prvostopnih dejanskih zaključkov o rezultatih dokaznega postopka, pač pa vse na tej podlagi sprejete pravne zaključke prvega sodišča. Tako ene kot druge pritožbeno sodišče v celoti povzema kot dovolj natančne in prepričljive ter zaključuje, da je bilo dejansko stanje v prvem postopku pravilno in popolno ugotovljeno ter tudi materialno pravo ustrezno uporabljeno, tako da pritožbi, kolikor zadeva odločitev v glavni stvari, ni mogoče slediti.

Temeljna ugotovitev v tej zadevi je, da sta prva toženca že vsaj 8 let samostojno gospodarila na posestvu, kjer stoji sporna stanovanjska hiša, in da so pravdne stranke v tej hiši že leta skupaj živele (prva toženka od svojega rojstva) v obojestranskem prepričanju, da bosta prva toženca nepremičnino v celoti prevzela od tožnice kot izključne lastnice. Način skupnega življenja pravdnih strank in vodenja gospodarstva s strani prvih dveh tožencev, opravičuje tako razlago razmerja med pravdnima strankama, kakršne se je poslužilo prvo sodišče, da so namreč razmere na posestvu tožnice podobne, kakor da bi bila izročilna ali druga ustrezna pogodba med njo in prvima tožencema dejansko sklenjena. Pomembna je izpovedba tožnice kot stranke o skupnem gospodinjstvu pravdnih strank, da sta prva toženca nosila vsa, tudi finančna, bremena gospodarjenja in zlasti, da prve toženke ob dedovanju po svojem možu ni izplačala, sta se pa dogovorili, da toženka "ostane na kmetiji". Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi iz skupnega življenja na kmetiji izvirali kakršnikoli spori pravdnih strank, o takih okoliščinah tudi tožnica v strankinem zaslišanju ni izpovedala in ni imela ugovorov v zvezi z gospodarjenjem prvih dveh tožencev oziroma s svojimi življenjskimi pogoji v sporni stanovanjski hiši. Le-ta je očitno odločilno povezana s celotnim posestvom oziroma gospodarjenjem na tem posestvu. Prepir in odselitev tožnice tudi po oceni pritožbenega sodišča ni posledica neurejenega skupnega življenja pravdnih strank oziroma neizpolnjevanja ustno dogovorjenih obveznosti prvih dveh tožencev, pač pa očitno posledica širših družinskih nesoglasij v zvezi z dedovanjem možu tožnice v denacionalizacijskem postopku vrnjenega premoženja.

Že iz povedanega izhaja, da tožeča stranka glede na opisano razmerje med pravdnima strankama ni izkazala obstoja pravne podlage za uveljavljani izpraznitveni zahtevek. Ta se pokaže kot neutemeljen tudi ob presoji stvarnopravnih upravičenj toženke na sporni stanovanjski hiši: v njej živi od rojstva dalje (po njeni izjavi 44 let) in s tožnico sta sklenili dogovor, da toženka "ostane na kmetiji", kar vse smiselno kaže na pridobitev osebne služnosti rabe stanovanja v smislu pravnih pravil 521. in 522. Občega državljanskega zakonika - ODZ. Citirani določbi se kot pravna pravila še vedno uporabljata, ker slovenska pozitivna zakonodaja tega področja ne ureja. Služnostna pravica rabe stanovanja je osebne narave in daje njenemu nosilcu pravico uporabe tako za svoje potrebe kot tudi za potrebe svojih družinskih članov, v konkretnem primeru ostalih treh tožencev. K temu je pristaviti, da tako upravičenje preneha s smrtjo upravičenca in da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožnica kakorkoli odstopila od dogovora s toženko, da slednja "ostane na kmetiji", pri čemer bi tudi taka odstopna izjava, če bi obstajala, morala temeljiti na tehtnih razlogih.

V glavni stvari je tako pritožbi odreči uspeh. Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče v tem delu ni zasledilo po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih kršitev (člen 365/II ZPP) in meni, da tudi izrecno uveljavljana bistvena kršitev postopka iz točke 13 člena 354/II ZPP ni podana, ker je prvo sodišče le tolmačilo odnose med pravdnima strankama in ni protispisno zaključilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena kakršnakoli pogodba glede sporne stanovanjske hiše in kmetije tožnice. Po navedenem je bilo na podlagi člena 368 ZPP razsoditi kot v točki 2 izreka te sodne odločbe.

K sklepu: Pritožba napada tudi prvostopno stroškovno odločitev in treba ji je pritrditi, da izpodbijana sodba nima razlogov o dne 2.7.1996 po tožeči stranki priglašenih separatnih stroških. Sklepati je, da o tem prvostopno sodišče ni odločilo, saj je v celoti zavrnilo zahtevek tožnice za povrnitev pravdnih stroškov. Razen tega pa je stroškovni izrek v drugem odstavku izpodbijane sodbe nerazumljiv in v nasprotju z razlogi tega dela odločitve, ki govorijo o uspehu tožene stranke oziroma neuspehu tožeče.

V ponovljenem postopku bo odločiti o priglašenih separatnih stroških tožeče stranke in ponovno o pravdnih stroških glede na celotni uspeh v pravdi.

Navedeno je narekovalo razveljavitev prvostopne stroškovne odločitve v celoti (prvi odstavek, točka 2 in drugi odstavek izreka izpodbijane sodbe) na podlagi določil točke 3 člena 380 ZPP.

O stroških pritožbenega postopka ni bilo potrebno odločiti, ker niso bili priglašeni.

 

Služnostna pravica rabe stanovanja ki ima podlago v pravnih pravilih Občega državljanskega zakonika - ODZ (pravno pravilo 521 in 522) je osebne narave in daje njenemu nosilcu pravico uporabe tako za svoje potrebe kot tudi za potrebe svojih družinskih članov. K temu je pristaviti, da tako upravičenje preneha s smrtjo upravičenca in iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožnica kakorkoli odstopila od dogovora s toženko, da slednja "ostane na kmetiji", pri čemer bi tudi taka odstopna izjava, če bi obstajala, morala temeljiti na tehtnih razlogih.