TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Toženki se svoji odgovornosti ne moreta izogniti s sklicevanjem, da ne vesta, kateri izvajalec je opravljal sporna dela. Toženki sta tisti, ki sta imeli oblast nad zemljiščem in ki nepooblaščenih posegov vanj ne bi smeli dopustiti. Toženki zato v razmerju do tožnika odgovarjata za protipravne posege v njuno zemljišče oz. komunalno omrežje, če je iz teh posegov za tožnika nasta(ja)la škoda. Od tožnika ni mogoče zahtevati, naj opredeli (toži) konkretnega izvajalca del, saj tožnik ni dolžan vedeti za izvajalce del na sosednji nepremičnini in bi mu bilo s tako zahtevo naloženo pretirano breme. Ker investitor brez soglasja lastnika zemljišča, upravljalca ceste in lastnika komunalnega omrežja vanj ne sme posegati, pa je tako védenje mogoče pričakovati od toženk. Ker bi izvajalec del toženkama moral in mogel biti znan, gre za njun riziko in ne riziko tožnika. Povedano drugače: v razmerju do tožnika sta za kršitev pravil gradbene stroke pri gradnji na zemljišču v njuni lasti oziroma upravljanju odgovorni toženki.

Desetletno izlivanje vode predstavlja trajno in ponavljajoče se škodno dejanje. Zastaranje v takšnem primeru ne more pričeti teči, dokler škodno ravnanje traja in škoda kontinuirano nastaja. Toženki se zato ne moreta sklicevati na zastaranje odškodninske terjatve, saj v času vložitve tožbe škodni vzrok sploh še ni prenehal, kar posledično pomeni, da se škoda na stavbi še ni ustalila. Dokler se škoda ne stabilizira, oškodovancu niso na voljo vsi parametri, na podlagi katerih bi lahko določil njen (končni) obseg.