TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Vsaka sodba mora imeti razloge o odločilnih dejstvih (pravno relevantnih dejstvih), to je za sprejem odločitve relevantnem dejanskem stanju in pravnih normah. Kadar sodišče ugodi zahtevku, se mora argumentirano opredeliti do vseh ugovorov tožene stranke, s katerimi ta izpodbija razloge tožeče stranke, in obratno. Pri ugotavljanju in obrazložitvi dejanskega stanja mora sodišče slediti metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, torej presoditi vsak dokaz posebej, vse dokaze skupaj in upoštevati uspeh celotnega dokaznega postopka. Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov; izvedbo posameznih dokazov lahko zavrne, vendar mora zavrnitev ustrezno obrazložiti. V nasprotnem primeru krši pravico stranke do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ne zadosti v celoti zgoraj povzetim načelom.

Na aktivni (tožniški) strani ne poznamo nujnega sosporništva. V primeru, če bi se izkazalo, kar zatrjuje toženec, da tožnica ni edina dedinja po pokojnem A. A. in da je sporna parcela skupna lastnina treh dedičev, to sicer ne bi vplivalo na procesno legitimacijo tožnice, pač pa na njeno stvarno legitimacijo – po materialnem pravu namreč solastnik ali skupni lastnik ne more zahtevati, da se ugotovi njegova izključna lastninska pravica na solastni ali skupnolastni stvari.

Pravnomočna ureditev meje v upravnem postopku ne ustvarja učinka pravnomočno razsojene stvari (res iudicata), pač pa domnevo močnejše pravice, ki jo mora tisti, ki zatrjuje drugačno mejo od katastrske, utemeljiti z ustreznimi trditvami in dokazi.

Dobra vera je pravni pojem, ki bi ga morala sodba napolniti z ustreznimi dejanskimi okoliščinami; posestnik je dobroveren, če ne ve ali ne more vedeti, da stvar ni njegova. Za zaključek o njegovi zmoti o lastništvu ni dovolj le ugotovitev, da ni vedel, komu stvar pripada, temveč mora biti zmota opravičljiva.