TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Zgolj površinsko oddeljen del (enotnega) poslovnega prostora, ki je predmet tožbenega zahtevka, nima stvarnopravne samostojnosti in kot tak ne more biti samostojen predmet stvarnopravnih pravic.

V sodni praksi ni najti jasnega in dokončnega odgovora na vprašanje pravilnega oblikovanja tožbenega zahtevka, ko gre za uveljavljanje stvarnopravnega varstva dejanske etažne lastnine. Ker lastnina posameznega dela brez povezanosti s skupnimi deli zgradbe in zemljiščem ne more obstajati kot neodvisno pravno razmerje oziroma je etažna lastnina lahko predmet razpolaganja zgolj kot celota, mora tožbeni zahtevek določno zajeti obe komponenti, tj. identifikacija posameznega dela z določno opredelitvijo solastniškega dela na skupnih delih in pripadajočem zemljišču. Kljub zemljiškoknjižni neizvedljivosti takega zahtevka (zaradi nevzpostavitve etažne lastnine) mu pravnega varstva ni mogoče odreči, saj njegova ugoditev predstavlja za tožečo stranko prvi korak k vzpostavitvi etažne lastnine v skladu z določbami SPZ.

Postopek po ZVEtL-u tudi ni edina (pač pa le dodatna) možnost varstva njihove pravice. Zakonske domneve, ki jih določa ZVEtL, veljajo le v tem nepravdnem postopku, kar zakon blaži z dejstvom, da odločba o vzpostavitvi etažne lastnine po ZVEtL ne postane materialno pravnomočna. Poudariti še velja, da pravnomočna zavrnitev zahtevka za ugotovitev lastninske pravice v konkretnem primeru ne more biti ovira za vzpostavitev etažne lastnine s sodno odločbo po ZVEtL.