TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Ne glede na podobnosti med pogodbo o dosmrtnem preživljanju in pogodbo o preužitku je med njima z davčnega vidika bistvena razlika glede časa prehoda lastninske pravice na nepremičnem premoženju. Pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju se lastninska pravica na novega lastnika (preživljalca) prenese šele ob nastopu smrti preživljanca (enako velja za darilno pogodbo za primer smrti), pri pogodbi o preužitku pa se lastninska pravica na novega lastnika prenese takoj in slednji z nepremičninami lahko takoj razpolaga in jih proda. Ob omenjeni razliki med obema vrstama pogodb, je očitno, da je zakonodajalec odsvojitev po omenjenih pogodbah z davčnega vidika različno uredil. Tako je zakonodajalec za odsvojitev nepremičnine po pogodbi o dosmrtnem preživljanju (enako tudi za darilno pogodbo z primer smrti) izrecno določil, da se šteje za neobdavčljivo odsvojitev kapitala. Za odsvojitev po pogodbi o preužitku pa zakonodajalec ni izrecno določil, da bi se štela za neobdavčljivo odsvojitev kapitala. Ker torej take odsvojitve zakonodajalec ni izrecno določil kot neobdavčljivo odsvojitev, posledično to pomeni, da se taka odsvojitev (odsvojitev nepremičnin po pogodbi o preužitku) obravnava kot obdavčljiva odsvojitev.

Pri navedenih dveh pogodbah, zaradi že omenjene bistvene okoliščine (časa prehoda lastninske pravice), ne gre za pravne položaje, ki bi se morali obravnavati enako. Gre namreč za razliko, ki jo je zakonodajalec iz davčnega stališča štel za odločujočo in opravičuje različno obravnavanje. Takojšen prehod lastninske pravice na pridobitelja na podlagi pogodbe o preužitku je namreč zakonodajalec očitno štel kot razlog, zaradi katerega je navedeno pogodbo obravnaval drugače kot pogodbo o dosmrtnem preživljanju in zaradi česar slednje ni določil med primere neobdavčljive odsvojitve kapitala.