TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

O višini odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen je v sodni praksi Vrhovnega sodišča ustaljeno stališče, da se ta ugotavlja kot (neto) korist, ki bi jo upravičenec (v tem primeru tožnica) sam dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel. Ker zato ni pomemben položaj zavezanca, temveč le položaj upravičenca, toženčevi ugovori, ki izhajajo iz specifičnosti njegovega lastnega položaja pri upravljanju z gozdovi, ne utemeljujejo drugačne obravnave, ko gre za nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja gozda.

Očitki o pristranskosti revirnega gozdarja, ki je prisostvoval ogledu na terenu (na katerem sta bila prisotna tudi predstavnika obeh pravdnih strank) in podal izjave o dejstvih, na katere naj bi se deloma opiralo izvedeniško mnenje, ne pomeni subjektivnega razloga na strani izvedenca, zato ne gre za izločitveni razlog v smislu določb 70. člena v zvezi s prvim odstavkom 247. člena ZPP.

Ker gre v obravnavanem primeru za nečisto denarno terjatev, katere višina se ugotavlja po razmerah v času sojenja, zamudne obresti tečejo od trenutka zamude, ki se ugotavlja po določbi drugega odstavka 299. člena OZ.