TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi državnega tožilca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II izreka v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu A.A. na podlagi drugega odstavka 244. člena KZ izreče kazen

1 (eno) leto zapora.

II. Sicer se v preostalem pritožba državnega tožilca, v celoti pa pritožba zagovornikov obtoženega A.A. in dopolnitev pritožbe državnega tožilca zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih izpodbijana sodba potrdi.

III. Obtoženec A.A. mora plačati sodno takso v višini 450,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je potem, ko je postopek zoper obtoženega B. B. na podlagi 33. člena ZKP izločilo iz skupnega obravnavanja, na glavni obravnavi prebralo zapisnik ko njegovem zaslišanju (340. člen ZKP). Njegov zagovor je uporabilo pri utemeljevanju tako dejanskega stanja, kot tudi krivde obtoženega A. A. Vendar pri tem ne gre za edini in ključen dokaz na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, temveč je sodišče prve stopnje ta "dokaz" ocenilo tako v zvezi z zagovorom obtoženega A. A. kot tudi v zvezi z drugimi dokazi.

Iz zakonskega opisa 27. člena KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, izhaja, da je pomoč naklepno ravnanje storilca, ki pomaga drugemu pri izvršitvi kaznivega dejanja, medtem ko 38. člen KZ-1, ki je veljal v času sojenja, določa, da je pomoč naklepno ravnanje storilca, ki pomaga drugemu pri izvršitvi naklepnega kaznivega dejanja. Za obtoženca 38. člen KZ-1 ni milejši, saj se mu očita pomoč pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, ki ga je mogoče storiti le naklepoma in torej ne gre za pomoč pri kaznivem dejanju, ki bi ga bilo mogoče storiti (tudi) iz malomarnosti