TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. tč. izreka delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo evrske protivrednosti zakonskih zamudnih obresti od zneska 58.919.911,44 SIT za čas od 1.1.2002 do 31.12.2006 ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 245.868,43 EUR od 1.1.2007 dalje zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 1.519,26 EUR stroškov odgovora na pritožbo v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

 

Pritožbeno sodišče namreč ne soglaša s pritožnikovo razlago njegovega odgovora na tožbo. V slednjem je namreč tožena stranka ponudila zgolj svojo razlago pogodbe, ni pa trdila, da take pogodbe, ki bi vsebovala tudi že njeno garancijsko obveznost, ne bi sklenila, kar je bistveni element pravno upoštevne zmote v smislu 1. odst. 61. čl. ZOR. Šele sedaj v pritožbi skuša navedeno pravno relevantno dejstvo umestiti v kontekst navedb iz odgovora na tožbo.

Na podlagi ugotovitev, da je imela tožena stranka vse možnosti, doseči vpis zastave na zastavljenih nepremičninah v zemljiško knjigo, pa tega brez utemeljenega razloga ni storila, je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno zaključilo, da je nastop odložnega pogoja, ki bi imel za posledico nastanek garancijske obveznosti tožene stranke, preprečila tožena stranka sama. Pritrditi je zato zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bil odložni pogoj določen v breme tožene stranke, katerega nastop je slednja preprečila, zaradi česar je materialnopravo pravilno stališče, opirajoče se na 4. odst. 74. čl. ZOR, da je v takem primeru šteti, da je bil odložni pogoj za nastanek garancijske obveznosti tožene stranke izpolnjen.