TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 458,24 EUR, ki ga tožnik dolguje drugi toženi stranki, zniža za 53,22 EUR.

III. Tožeča stranka je dolžna drugi toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 614,88 EUR v 15 dneh od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Ker tožnik ni zatrjeval obstoja in višine variabilnih stroškov, ki bi mu nastali, če toženec ne bi neupravičeno zadrževal vozila, je bil zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova izgubljenega dobička zavrnjen.

Pravilen je zaključek izpodbijane sodbe, da gola trditev, da vozila ni mogel uporabljati za noben namen, za zatrjevanje obstoja premoženjske škode ne zadostuje.

Ker sta že toženca opozorila, da pojem izgubljenega dobička predstavlja le razliko, ki ostane po odbitku vseh stroškov normalnega poslovanja, sodišče ni bilo dolžno opozoriti tožnika na pomanjkljivost tožbenih navedb.

Upoštevaje nedorečenost teorije in sodne prakse o tem, v kakšni meri in na kakšen način, če sploh, so pri ugotavljanju obstoja škode zaradi nemožnosti uporabe osebnega vozila pomembne okoliščine posameznega primera, in na kakšen način "izmeriti" višino škode, sodišče ni bilo dolžno opozoriti na možno razlago pravne norme, ki bi prišla v poštev, če bi tožnik podal ustrezne trditve. Glede na to, da je tožnik le povsem splošno zatrjeval, da je bil prikrajšan v vsakršni uporabi vozila, izgubo zaradi nemožnosti uporabe vozila za pridobivanje dohodka pa je imel možnost – in jo tudi je – uveljavljal v obliki izgubljenega dohodka, bi moral najprej sam zatrjevati več o vsebini in intenzivnosti prikrajšanja. Šele tedaj bi bilo sodišče v skladu z 285. členom ZPP dolžno poskrbeti, da se njegove navedbe dopolnijo.