TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Pri obdolžencu - epileptiku, ki je bil opozorjen na nevarnosti nenadnega napada, se v zvezi z določbo 151. člena ZTVCP (Ur. l. SFRJ, št. 63/80, 4/81 in 53/85) mora šteti kot čas storitve kaznivega dejanja čas, ko se je podal na vožnjo z osebnim avtomobilom, ne pa čas, ko je na vožnji zaradi napada izgubil kontrolo nad upravljanjem vozila.

Obdolženec je bil s sodbo sodišča prve stopnje obsojen zaradi kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. in 1. odstavku 251. člena KZ RS, storjenega s tem, 'da je vozil v dopoldanskem času po cesti skozi naseljeni kraj osebni avtomobil iz malomarnosti v nasprotju z določbo 151. člena ZTVCP, saj kot voznik zaradi epilepsije ni bil zmožen zanesljivo voziti vozila, kar je imelo za posledico, da je zaradi žariščnega napada z zamračitvijo v bližini hiše št. 54 s sprednjim desnim delom osebnega avtomobila trčil v zadnji levi del tovornjaka, parkiranega na desni strani ceste, pri čemer je bila ena sopotnica hudo, druga pa lahko telesno poškodovana'. V obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje je krivda obdolženca obrazložena z navedbami: 'Sodišče ugotavlja, da je obdolženi dejanje storil na način, kot je to opisano v izreku te sodbe, sodišče pa ugotavlja tudi njegovo krivdo v obliki zavestne malomarnosti. Obdolženi je že od leta 1986 vedel, da boluje za epilepsijo, vedel pa je tudi, da kot epileptični bolnik, poleg ostalega, tudi ne bi smel voziti motornih vozil, pa je to, očitno lahkomiselno misleč, da do nesreče ne bo prišlo ali da jo bo lahko preprečil, vendarle počel ter s tem ravnal v nasprotju z določbami člena 151 ZTVCP, v posledici česar je potem, ko je vsled epileptičnega napada vozil v stanju neprištevnosti, povzročil obravnavano prometno nesrečo, pri kateri je ena oseba utrpela hudo, ena pa lahko telesno poškodbo.' V sodbi sodišča druge stopnje, s katero je bila zagovornikova pritožba zavrnjena, je bilo glede uveljavljanega pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona odgovorjeno: 'Pritrditi tudi ni moč pritožbenim izvajanjem v smeri očitka, da prvostopno sodišče v danem primeru ni uporabilo določbe prvega odstavka 12. člena Kazenskega zakona SFRJ. Pritožba je mnenja, da je bil obdolženec v času prometne nezgode neprišteven. S tem v zvezi je povedati naslednje: Iz mnenja sodnega izvedenca nevropsihiatra določno izhaja, da je bil obdolženec neprišteven le v času same prometne nezgode, ni pa bil to v času, ko je pričel z vožnjo.'

Zagovornik je tudi v zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe uveljavljal, da je bila storjena kršitev kazenskega zakona glede na to, da v danem primeru uporaba določbe o actiones liberae in causa iz 3. odstavka 12. člena KZ SFRJ ne pride v poštev, ker se obsojenec ni sam spravil v stanje neprištevnosti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zagovornikovo zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno in v razlogih svoje sodbe navedlo: 'Sklicevanje zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe, da ni podlage za uporabo določbe 3. odstavka 12. člena KZ SFRJ, je nepomembno. Po tej določbi se izjemoma šteje za kazensko odgovornega tudi tisti, ki ob storitvi kaznivega dejanja ni bil prišteven in to pod dvema pogojema: da si je sam povzročil stanje, zaradi katerega ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali imeti v oblasti svojega ravnanja in da je pri njem že pred nastopom takega stanja bila izražena krivda, kakršna se zahteva za določeno kaznivo dejanje. Poudarjanje obrambe, da pogoji za uporabo omenjene določbe niso izpolnjeni, ker se obsojenec ni sam spravil v stanje neprištevnosti, je povsem odveč, saj obsojenec glede na opis dejanja v izreku sodbe ob storitvi ni bil neprišteven in zato določba 3. odstavka 12. člena KZ SFRJ sploh ne more priti v poštev. Po določbi 31. člena KZ SFRJ se za čas storitve kaznivega dejanja šteje čas, ko je storilec delal ali bi bil moral delati, ne glede na to, kdaj je nastala posledica. V luči te določbe je treba šteti, da je bilo kaznivo dejanje po 1. in 3. odstavku 251. člena KZ RS storjeno z obsojenčevo udeležbo v prometu, ki je bila v nasprotju s predpisi in je tudi pomenila ogrožanje javnega prometa. To izvršitveno dejanje je bilo storjeno takrat, ko se je obsojenec kot epileptik, kljub prepovedi iz 151. člena ZTVCP (Ur. l. SFRJ, št. 63/80, 4/81 in 53/85), da ne sme voziti vozilo v cestnem prometu tisti voznik, ki je bolan ali v takem duševnem stanju, da ni zmožen zanesljivo voziti vozila, podal na vožnjo s svojim osebnim avtomobilom in v njem še prevažal sopotnici. Med tako prikazano storitvijo kaznivega dejanja je bil obsojenec po ugotovitvah o dejanskem stanju iz pravnomočne sodbe v celoti prišteven, neprišteven je bil šele nato med povzročitvijo posledice v obliki nastanka konkretne nevarnosti za življenje ob nastali hudi telesni poškodbi ene osebe in še lahki telesni poškodbi druge osebe, le-ta čas pa za uporabo določbe o izključitvi kazenske odgovornosti zaradi neprištevnosti po 1. odstavku 12. člena KZ SFRJ ne more biti pomemben.'