TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se obtoženega A. A.,

sina B. in C., rojene D., rojenega ... v ..., naslov stalnega bivališča ..., EMŠO ...,

iz razloga po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je zasebnega tožilca razžalil, dejanje pa je bilo storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu, s tem, ko je:

na 15. izredni seji Državnega zbora dne 29. 11. 2018, kjer je bila prva točka dnevnega reda "Prva obravnava predloga Zakona o spremembah zakona o minimalni plači", katerega predlog je vložila skupina 52. poslank in poslancev s prvo podpisanim obdolženim A. A., v razpravi, v katero se je vključil približno ob 14:00 uri, povsem izven konteksta izjavil: "Zakaj je pomembno ali je članstvo obvezno ali je prostovoljno oz. zakaj je E., ki jo ureja F. F., nekoč radikalen neoliberalec, danes fašist, govorila že desetletje proti obveznemu članstvu v obrtnih in gospodarskih zbornicah." Kar je v živo prenašala RTV SLO na svojem tretjem parlamentarnem programu s čimer je posegel v čast in dobro ime zasebnega tožilca. Obdolženec je storil kaznivo dejanje med svojim govorom v parlamentu, vendar se po mnenju zasebnega tožilca ne more sklicevati na imuniteto, saj omenjena izjava ni v zvezi z njegovim delom v parlamentu. Izjava, ki se nanaša na zasebnega tožilca, namreč nima nikakršne povezave s samim predmetom obravnave zakonodaje in torej niti materialne, niti procesne imunitete obdolženi ne more izkoristiti,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

II. Po drugem odstavku 96. člena ZKP je zasebni tožilec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obtoženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovih zagovornikov.

Nasprotno pa je po oceni pritožbenega sodišča izjava obtoženega (čeprav gre za negativno vrednostno sodbo), še sprejemljiva kritika in ne zaničevanje zasebnega tožilca per se, ker je z njo (to je s celotno izjavo) načel pomembno družbeno temo v splošnem interesu, pri tem pa je bila podana tudi zadostna dejanska podlaga za takšno resno kritiko, ki je bila znotraj širšega vsebinskega političnega konteksta. Zato je po presoji pritožbenega sodišča izjavo obtoženega mogoče šteti kot visoko varovano politično izražanje.

Višje sodišče zavrača tudi argumentacijo sodišča prve stopnje, da bi se lahko obtoženi na problematični narativ zasebnega tožilca odzval tako, da bi kritiko uperil neposredno zoper ravnanje in ne osebo zasebnega tožilca ter brez uporabe objektivno žaljivega izraza fašist, predvsem pa z dodatno vsebinsko navedbo razlogov za kritiko. Pravice do svobode izražanja po mnenju pritožbenega sodišča ni dopustno omejevati v smislu zasledovanja t. im. politične korektnosti, še zlasti ne pri opravljanju funkcije poslanca, kot izvoljenega predstavnika ljudstva, saj bi to pomenilo nesorazmeren poseg v demokratični proces sprejemanja odločitev zakonodajne veje oblasti, v ospredju katerega je ravno javna diskusija o družbeno perečih temah. Ustavno sodišče RS je prav tako že izpostavilo, da pravice do svobode izražanja ni dopustno omejiti zgolj zato, ker bi se lahko avtor izjave na ravnanje oškodovanca odzval na drugačen, manj žaljiv način.

Glede na vse zgoraj navedeno je sodišče druge stopnje sledilo pritožbeni tezi, da je obtoženi inkriminirano izjavo podal kot resno kritiko pri opravljanju politične dejavnosti, pri čemer se je (glede na širši kontekst zadeve) odzval na prehodno ravnanje zasebnega tožilca, ki je dal povod za izrečene besede s svojimi javnimi in sovražnimi stališči. Čeravno je vsebina sporočila žaljiva, je nepravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi ravnal z namenom zaničevanja zasebnega tožilca, saj ta ne izhaja iz izjave pod obtožbo kot celote. Prvostopenjsko sodišče je namreč vsebino izjave razlagalo pretirano ozko, tako da je v fokus presoje vzelo le besedo "fašist" in jo presojalo na podlagi jezikoslovne in zgodovinske razlage, kar pa je pripeljalo do napačnega zaključka, da obtoženi s tem očitkom pač ni mogel zasledovati javnega interesa pri izpolnjevanju politične dejavnosti. Sodišče druge stopnje pri tem izpostavlja, da je takšna interpretacija vprašanja, na kakšen način je (še) dopustno zasledovati javni interes, pretirano ozka in bi v pomembni meri izvotlila namen pravice do svobode izražanja s politično cenzuro. Ker po oceni pritožbenega sodišča ni izkazan subjektivni zaničevalni namen obtoženega, je ugotovilo, da je podan tretji odstavek 158. člena KZ-1, kot razlog za izključitev protipravnosti.