TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba zagovornice obdolženega A.D. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

Po določbi 32. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki se glede na določbo 8. člena Zakona o prekrških (ZP-1) smiselno uporablja tudi v postopku o prekršku, je kot ravnanje v skrajni sili, ki izključuje storilčevo odgovornost za prekršek, šteti le tisto ravnanje storilca, ki ima znake prekrška, ki ga storilec stori zato, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nezakrivljeno nevarnost za življenje, telesno celovitost, osebno svobodo ali premoženje, nujno za preživetje, če take nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače, storilec pa se ji tudi ni bil dolžan izpostavljati. Kadar pa storilec stori prekršek v skrajni sili zaradi odvračanja nevarnosti od drugih pravno priznanih vrednot, pa se ga ne kaznuje, če je s prekrškom prizadejano zlo manjše od zla, ki je grozilo. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je prekoračitev dovoljene hitrosti v naselju za 48 km/h v konkretnem primeru predstavljala večjo nevarnost kot zatrjevano pobegli pes pasme Rottweiller z njive v okolici B. (torej izven samega naselja). Z dejstvi nepodprte so navedbe v obdolženčevem zagovoru, da so psi pasme Rottweiller agresivni in tako vedno, kadar niso v posebni ogradi, predstavljajo potencialno hujšo grožnjo za okolico.