TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Za presojo, ali so bili izpolnjeni pogoji za vložitev nasprotne
tožbe, so odločilne dejanske ugotovitve sodišča o tem, ali sta se
zasebna tožilca oziroma obdolženca ob isti priliki žalila.
Priznanje dejanja s strani zasebnega tožilca, ki vloži nasprotno
tožbo, ni pogoj za njeno vložitev.

Za kazniva dejanja, za katera se storilec preganja na zasebno tožbo,
je treba po določbi 1. odstavka 52. člena ZKP vložiti tožbo v treh
mesecih od dneva, ko je upravičenec do zasebne tožbe zvedel za
kaznivo dejanje in storilca. Procesni zastaralni rok za vložitev
zasebne tožbe se lahko podaljša le v primeru iz 2. odstavka 52. člena
ZKP. Ta določa, da sme obdolženec, če je zoper njega vložena zasebna
tožba zaradi kaznivega dejanja razžalitve, tudi po preteku
trimesečnega roka, do konca glavne obravnave, vložiti nasprotno
tožbo, če je razžaljeni razžalitev vrnil.
V zvezi z nasprotno tožbo se v praksi pojavljata dva problema:
1. ali mora tisti, ki vloži nasprotno tožbo, priznati svojo
razžalitev;
2. ali lahko vloži nasprotno tožbo samo tisti, ki je ob istem dogodku
prvi žalil, ali pa tudi tisti, ki je žalil drugi in tako žalitev
vrnil.
V zvezi s prvim problemom je v praksi dvoje različnih stališč. Po
enem mora zasebni tožilec, ki vloži nasprotno tožbo, priznati svojo
razžalitev, če že trdi, da mu je vrnjena. Po drugem stališču tako
priznanje ni potrebno.
Prvo stališče, ki terja priznanje storilca, ni sprejemljivo, saj
nasprotuje nekaterim osnovnim načelom našega kazenskega postopka.
Tako se po izrecni določbi 218. člena ZKP obdolženec sploh ni dolžan
zagovarjati. Po 15. členu ZKP, ki vsebuje temeljno načelo iskanja
materialne resnice, pa mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti
dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. Glede na to je sodišče
dolžno pravilno ugotoviti vsa dejstva, odločilna za pravilno odločbo,
tako v zvezi s tožbo, kot tudi nasprotno tožbo. Če na podlagi ocene
izpovedb in drugih izvedenih dokazov ugotovi, da sta obdolženca, ki
sta hkrati zasebna tožilca, ob isti priliki drug drugega žalila,
ugotovi, da so bili pogoji za vložitev nasprotne tožbe izpolnjeni,
čeprav prvi obdolženec, ki je nato zasebni tožilec po nasprotni
tožbi, dejanja, katerega je obtožen, ne prizna.
Zakonsko določbo 2. odstavka 52. člena ZKP, da se nasprotna tožba
lahko vloži le, če je razžaljeni žalitev vrnil, sodišča v praksi
večinoma razlagajo tako, da lahko nasprotno tožbo vloži le tisti, ki
je prvi žalil in mu je bila žalitev vrnjena, ne pa tisti, ki je žalil
drugi in žalitev vrnil. Izhajajoč iz takega stališča, obravnavanje
teh zadev povzroča velike težave, saj se v obširnem dokaznem postopku
ugotavlja, kdo je izrekel žaljivko prvi. Zanesljiva ugotovitev
vrstnega reda izrečenih žalitev je, predvsem pri obsežnejših besednih
spopadih, večkrat nemogoča. Taka razlaga pa prevsem nasprotuje namenu
nasprotne tožbe, ki je nedvomno v tem, da se s podaljšanjem
procesnega roka za vložitev tožbe zavaruje tistega, ki kljub
medsebojnim žaljivkam zasebne tožbe ni vložil. Večjega pravnega
varstva bi bil ob drugačni razlagi namreč deležen tisti, ki je prvi
začel z žalitvami, kot tisti, ki je na prvo razžalitev reagiral tako,
da jo je vrnil in ki, računajoč na to, da je na tak način, brez
posredovanja sodišča, sam rešil spor, zasebne tožbe ni vložil. Zato
gre pravica vložiti nasprotno tožbo obema: tistemu, ki je prvi žalil
in tistemu, ki je prvemu žalitelju razžalitev vrnil, seveda pod
pogojem, da sta obe razžalitvi zaradiistočasnosti v tesni povezavi.