TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se delno ugodi tako, da se v drugi vrstici izreka sklepa št. 2142-126/2014/21 (1313-10) z dne 1. 8. 2014 besedilo: “Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna“ odpravi in se nadomesti z besedilom „Azilnega doma, Pot v Gorice 15, Ljubljana“. V preostalem delu se tožba zavrne.

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se z dnem prejema tega sklepa do izdaje pravnomočne sodbe v tej zadevi oziroma do prenehanja izvajanja ukrepa zaradi izvedbe zakonite predaje Republiki Hrvaški, vendar ne dlje kot do 5. 9. 2014 do 13.00 ure, ukrep pridržanja tožnika namesto v Centru za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, izvaja v Azilnem domu, Pot v Gorice 15, Ljubljana.

Izpodbijani akt o pridržanju tožnika v Centru za tujce je treba šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave, in ne za ukrep omejitve gibanja iz 32. člena Ustave, kakor ta ukrep imenuje toženka.

Glede na določilo člena 28(2) Uredbe Dublin III. je samo "znatna nevarnost za pobeg" lahko razlog za odvzem prostosti, če je to v skladu z načelom sorazmernosti. Kadar je pridržanje odrejeno v postopku po Uredbi Dublin III., ZMZ kot nacionalni predpis ne more razširjati podlag za omejitev gibanja oziroma osebne svobode preko mej, ki jih je postavila Uredba Dublin III. Podlagi za podaljšanje odvzema osebne svobode iz 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ in 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZMZ torej v obravnavani zadevi nista podani oziroma sta v nasprotju s pravom EU, zato teh določil Upravno sodišče v skladu z sodno prakso SEU ni smelo uporabiti. Kar zadeva tretji razlog za odvzem osebne svobode po Uredbi Dublin III., sodišče na podlagi zaslišanja tožnika na glavni obravnavi lahko sledi že izvedeni dokazni oceni tega in Vrhovnega sodišča v predhodni zadevi o obstoju znatne nevarnosti, da bi tožnik pobegnil. Vendar pa je moralo presoditi še, ali je ukrep pridržanja v Centru za tujce sorazmeren in ali ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Gre za uporabo strogega testa sorazmernosti, ki ga je za omejitev osebne svobode prosilcem za azil postavilo Ustavno sodišče in ki se v bistvenem ujema s principom omejevanja pravic iz 52. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja zadostna utemeljitev, da je ukrep potreben v smislu, da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. V zvezi s tem ima izpodbijani akt samo golo pavšalno stališče, da ni mogoče učinkovito uporabiti milejšega ukrepa, kot je ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce, in da bo s podaljšanjem pridržanja v prostorih Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo mogoče zagotoviti predaje. Zaradi zatrjevanega mučenja in dolgotrajnega bivanja tožnika v zaporu bi toženka morala ukrep pridržanja tožnika (kot morebiti posebej ranljive osebe) pretehtati s posebno skrbnostjo. Slovenski zakonodajalec je predvidel milejši ukrep omejitve osebne svobode, ki se izvaja v za to namenjenem objektu Azilnega doma. Sodišče nima nobenih objektivnih razlogov, zaradi katerih bi lahko sklepalo, da je izvajanje tega ukrepa nemogoče.