TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo sojenje.

Stroga izpeljava načela materialne resnice ni povsem izvedljiva, saj bi le-to od sodišča terjalo, da se ob pomanjkanju pobude strank samo dokoplje do vseh informacij, ki so pravno relevantne za odločitev o zadevi. Navedeno bi namreč vodilo v situacijo, ko bi bila neodvisnost sodišča pri odločanju zamegljena oziroma celo onemogočena. Zato je v trenutni zasnovi našega kazenskega postopka in drugih kaznovalnih postopkov načelo materialne resnice potrebno razlagati tudi v povezavi z načelom kontradiktornosti. Slednje načelo pa je odraz predpostavke, da se resnica najbolje manifestira v soočenju nasprotujočih si stališč. Odraz tega pa je, da mora udeleženec tako v kazenskem postopku, kot v postopku z zahtevo za sodno varstvo zadostiti svojemu trditvenemu bremenu in ugovore glede dejanskega stanja tako konkretizirati, da jih je mogoče preizkusiti, morebitne dokazne predloge pa ustrezno substancirati.

Presoje verodostojnosti posameznih izpovedb ni mogoče opreti samo na listovno dokumentacijo. Načelo neposrednosti namreč sodišču narekuje, da svojo presojo o verodostojnosti posameznih izjav lahko opre le na preizkus tovrstnega dokaza na ustni obravnavi. Kolikor se je sodišče v obravnavanem primeru odločilo, da bo ugotavljanje pravno odločilnih dejstev oprlo tudi na izjave obeh udeležencev oziroma, da bo presojalo njuno verodostojnost, bi to lahko naredilo le na podlagi ustnega zaslišanja obeh udeležencev. Spoštovanje pravice do izjave kot sestavnega elementa načela kontradiktornosti namreč od sodišča terja, da prepričljivost tovrstnih dokazov neposredno preizkusi na ustni obravnavi. Brez takšnega preizkusa pa ni mogoče narediti zaključkov o verodostojnosti tovrstnih dokazov.