TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 24. 3. 2016 se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 29. 3. 2016 se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenih postopkov.

V postopku za izdajo začasne odredbe mora upnik (tožeča stranka) s stopnjo verjetnosti izkazati obstoj vtoževane terjatve oziroma zahtevka. Verjetnost tega, da sta pogodbi prenehali veljati 26. 3. 2015, je tožena stranka izpodbijala tudi z navedbo, da sta se pravdni stranki tudi še po tem datumu dogovarjali v zvezi s pogodbama, kar že samo po sebi izpodbija trditve o prenehanju njune veljavnosti. Tožena stranka je za te svoje trditve predložila tudi dokaze. O tem se tožeča stranka ni izjasnila, niti v predlogu za izdajo začasne odredbe. S svojimi navedbami in dokazi o medsebojnem dogovarjanju med strankama v zvezi z izpolnitvijo pogodb je tožena stranka izpodbila verjetnost tega, da naj bi pogodbi prenehali veljati že 26. 3. 2015. Na tožeči stranki je bilo, da z nasprotnimi navedbami in dokazi izkaže za verjetno, da je pogodba kljub temu prenehala veljati že 26. 3. 2015, kot to uveljavlja v zahtevku, tega bremena pa tožeča stranka ni zmogla, saj v tej smeri sploh ničesar ni storila (v zavrnjenem predlogu je le ponovila tožbene navedbe). Zato tožeča stranka verjetnosti te terjatve ni izkazala.

Ni naloga sodišča, da samo po listinah išče manjkajočo trditveno podlago, kar bi bilo tudi v nasprotju z določili pravdnega postopka in bi kršilo pravico tožene stranke do izjave, saj se tako posplošenih navedb niti ne more konkretno ubraniti.

Ker tožeča stranka ni izkazala že verjetnosti terjatve oziroma zahtevka, ni nikakršnega razloga, da bi se sodišče prve stopnje ukvarjalo s predpostavkami iz drugega odstavka 272. člena ZIZ in tudi ni razloga, da bi se z njimi ukvarjalo višje sodišče.