TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Teorija v zvezi s pojmom "namena" v civilnem pravu, ki ga OZ sicer ne definira, poudarja, da volja, drugače kot v kazenskem pravu, ni usmerjena k povzročitvi prav določene škode. Povzročitev škode v civilnem pravu je namerna že takrat, ko je povzročitelj škode vedel, da bo zaradi njegovega ravnanja nastala škoda, ne glede na to, ali je ravnal z željo povzročiti to škodo ali pa je bil namen njegovega ravnanja drugačen in je škoda nastala kot stranska posledica njegovega ravnanja.

Toženčevo ravnanje, namerna vožnja po nasprotnem pasu v trenutku, ko je tam zagledal nasproti vozeče vozilo na razdalji, da je njegov sopotnik lahko prepoznal vozilo in voznico, kar pomeni, da objektivno niti ni mogel računati, da bo trk lahko preprečil, predvsem pa objektivno ni mogel računati s tem, da bo nasproti vozeča voznica v strahu pred trčenjem reagirala tako, da škode ne bo utrpela, je tako, da razodeva njegov eventualni naklep, ravnanje najmanj po principu „bo kar bo“. Toženec je zaradi namerne povzročitve škode izgubil pravice iz obveznega zavarovanja v obravnavanem primeru. Njegovo subjektivno in konkretno ravnanje v danih okoliščinah ustreza stopnji krivde, ki je opredeljena z eventualnim namenom.