TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zagovornika obtoženega A. A. se ugodi, pritožbi okrožnega državnega tožilca pa se delno ugodi in se izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti:

1. V odločbi o krivdi, premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebnih izdatkih obtoženega in potrebnih izdatkih in nagrade zagovornika glede obtoženega A. A. pod točko A/1 spremeni tako,

da se obtoženega A. A.,

rojen ..., stalno stanujoč ..., EMŠO ..., državljan Republike Slovenije, s končano fakulteto, ..., pravnomočno ni obsojen, ni v drugem kazenskem postopku, na prostosti,

se iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP

oprosti,

da je skupaj z obtoženim B. B. z zavestnim sodelovanjem pri vodenju gospodarske dejavnosti, zato, da bi družbi N., d. d., s sedežem na naslovu ... oziroma ..., povzročila premoženjsko škodo, zlorabila svoj položaj in dano zaupanje glede razpolaganja s tujim premoženjem, z njunim dejanjem pa je povzročena velika premoženjska škoda, ki sta jo tudi hotela povzročiti, s tem, da A. A. kot generalni direktor družbe in B. B. kot direktor za finance in ekonomiko oziroma direktor za finance, ekonomiko in informatiko družbe, katerega naloga je bila po pogodbi o zaposlitvi tudi učinkovito in uspešno odločanje na matičnem organizacijskem področju, torej področju financ in priprava pogodb in sodelovanje pri sklepanju pogodb, nista ravnala v dobro družbe, katere interese sta zastopala, temveč v nasprotju s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, h kateri sta bila zavezana na podlagi prvega odstavka 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in v nasprotju s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika oziroma strokovnjaka, h kateri sta bila zavezana na podlagi 6. člena Obligacijskega zakonika,

ker je v času od 22. 2. 2007 do 9. 6. 2010 prihodke družbe, ki so izvirali iz naslova sklenjenih pogodb med družbama O. d. d. in N. d. d., ki sta jih podpisala s C. C. in sicer:

- Opcijske pogodbe 24. 5. 2004,

- Pogodbe o prodajni in nakupni opciji z 20./31. 12. 2004,

- Pogodbe o terminskem nakupu delnic družbe O. d. d. (001) z 4. 7. 2006,

- Pogodbe o terminski prodaji in prenosu delnic št. ... z 22. 5. 2007

ter iz naslova stroškov, povezanih z nakupi in prodajami delnic družbe O. d. d., z oznako 001, ki jih je na podlagi dogovora, sklenjenega med C. C. in A. A., za potrebe menedžerskega prevzema družbe O. d. d., opravila družba N., d. d., čeprav je v zvezi z nastalimi stroški, za katere je bilo dogovorjeno, da jih bo plačal O. d. d., B. B. vodil in usklajeval evidenco z D. D., izvršno direktorico finančnega področja družbe O. d. d., in so ti na dan 13. 1. 2010 znašali 690.753,85 EUR, preusmerila na tujo luksemburško družbo P. (v nadaljevanju P.), katere ekonomska upravičenca sta bila, s čimer sta tako družbi N. d. d., v korist katere sta bila zavezana ravnati, povzročila za najmanj 690.753,85 EUR,

pri čemer je B. B. v času od 28. 1. 2010 do 24. 2. 2010 po usklajevanjih z D. D., pripravil in sestavil lažne opcijske pogodbe med strankami P., O. d. d. in R. d. o. o. ter jih dal prevesti v angleški jezik in jih med 24. in 26. 2. 2010 posredoval v podpis dr. E. E., ki je bil uradni zastopnik družbe P. in je vsa opravila v zvezi s poslovanjem navedene družbe opravljal po njegovih navodilih, pri tem pa je iz opcijskih pogodb izhajalo, da je P. lastnik 10.517 delnic 002, 40.000 delnic 003 in 50.000 delnic 004, ki se zavezuje, da bo te delnice prodal družbama O. d. d. in R. d. o. o., najkasneje do 30. 10. 2009 po določeni ceni, O. d. d. in R. d. o. o. pa se zavezujeta te delnice kupiti, v nasprotnem primeru pa družbi P. plačati pogodbeno kazen, nato je opisane opcijske pogodbe od 24. 2. do 9. 6. 2010 posredoval D. D., slednja pa jih je za družbo O. d. d. posredovala v podpis C. C., za družbo R. d.o.o. pa podpisala sama, in je tako C. C. sklenil in podpisal lažno opcijsko pogodbo v imenu družbe O. d. d. z družbo P. brez datuma, iz vsebine katere je izhajalo, da bo družba O. d. d., odkupila 4.517 delnic 002, 17.177 delnic 003 in 21.472 delnic 004 najkasneje do 30. 10. 2009, v nasprotnem primeru pa bo plačala družbi P. in pogodbeno kazen v v višini 350.000,00 EUR, D. D. pa je sklenila in podpisala lažno opcijsko pogodbo v imenu družbe R. d. o. o. z družbo P. brez datuma, iz vsebine katere je izhajalo, da bo družba R. d. o. o. odkupila 6.000 delnic 002, 22.823 delnic 003 in 28.528 delnic 004 najkasneje do 30. 10. 2009, v nasprotnem primeru pa bo družba plačala družbi P. pogodbeno kazen v višini 465.000,00 evrov,

prav tako pa je B. B. 24. 5. in med 8. in 9. 6. 2010, F. F. iz družbe O. d. d., posredoval podatke o številki računa družbe P., kamor naj družbi O. d. d. in R. d. o. o. iz naslova zgoraj omenjenih lažnih opcijskih pogodb nakažeta denar in kdaj ter koliko, denar je bil 9. 6. 2010 s strani omenjenih družb tudi nakazan in sicer znesek 350.000,00 EUR s strani družbe O. d. d. in 465.000,00 EUR s strani družbe R. d. o. o.,

čeprav je B. B. vedel, prav tako pa tudi C. C. in D. D., da terjatev družbe P. do družb O. d. d. in R. d. o. o. ne obstoji in da se družbi O. d. d. in R. d. o. o. z družbo P. nikoli nista dogovarjali za nakup delnic 002, 004 in 003, ter da z njo tudi nista nikoli poslovali in da sta opcijski pogodbi, ki sta bili podlaga za izvedbo plačila, lažni ter ne izkazujeta resnični poslovnih dogodkov oz. resnične višine obveznosti družb O. d. d. in R. d. o. o. do družbe P. in tako nista v skladu z določbami Slovenskega računovodskega standarda št. 21., družba P. pa je tako pridobila 815.000,00 EUR protipravne premoženjske koristi,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi s členom 20 KZ-1.

Na podlagi določil tretjega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se oškodovanca N. d. d. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 690.753,85 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2010 dalje v delu zoper obtoženega A. A. napoti na pot pravde.

Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški v oprostilnem delu kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, bremenijo proračun.

2. V delu zoper obtoženega B. B. glede kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240.člena KZ-1, v odločbi glede pravne kvalifikacije ter odločbi glede določene stranske kazni in glede izrečene enotne kazni spremeni tako,

- da se kaznivo dejanje pravno opredeli kot kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1;

- da se določena stranska denarna kazen v izrečeni enotni kazni zviša na 200 (dvesto) dnevnih zneskov,

kar ob nespremenjenem dnevnem znesku znese 8.000,00 (osem tisoč) EUR.

3. V delu zoper obtoženo D. D. glede kaznivega dejanja pod točko B/1 zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 in kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1

razveljavi,

in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

II. V preostalem se pritožba okrožnega državnega tožilca in v celoti pritožba zagovornikov obtoženega B. B. zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Na podlagi 98.člena ZKP je obtoženi B. B. dolžan plačati sodno takso v višini 4.597,50 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da iz konkretnega opisa obtoženemu A. A. očitanega kaznivega dejanja ne izhaja opis ravnanj, ki bi imela za posledico preusmeritev sredstev na družbo P. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je namreč iz konkretnega opisa očitanega kaznivega dejanja izostal opis ravnanja in njegove pojavne oblike v realnosti in sicer kako oz. na kakšen način je obtoženi preusmeril prihodke in s tem ravnal v nasprotju z interesi družbe N. d.d. in katera so tista dejanja, za katera je bil obtoženi pooblaščen in jih je opravil v nasprotju z interesi družbe oz. jih ni opravil v interesu družbe. Le na določno opisan način, ki pa je v konkretnem primeru izostal, je po oceni pritožbenega sodišča očitek obtožencu preverljiv.

Zmotno pa je stališče pritožnika, da mora biti oškodovalni namen kot izrecen zakonski znak v opisu dejanja konkretno opredeljen, v konkretnem primeru opisani zakonski znak direktnega naklepa, in sicer v obliki oškodovalnega namena, je subjektivni zakonski znak. Subjektivni zakonski znaki so namreč del notranjega sveta storilca in ko je posamezen znak kaznivega dejanja, še zlasti pri navajanju t.i. subjektivnih znakov, dovolj določno opredeljen že v samem zakonu, zadostuje za opredelitev kaznivega dejanja že sklicevanje na zakonske prvine. Prav določen oškodovalni namen kot zakonski znak, je značilen primer zakonskega znaka, ki ga je odveč ali pa celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami. Na obstoj določenega namena storilca sodišče sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev, navajanje teh dejstev in okoliščin ter zaključek o obstoju določenega namena sodišče navede v obrazložitvi. Na namen se namreč sklepa na podlagi indicev oz. posrednih dokazov, kar pomeni, da se dokazuje. Dokazna ocena pa je del obrazložitve sodbe in ne njenega izreka.