TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Zavarovanje odgovornosti je institut, ki je v korist oškodovanca. Kavza zavarovalne pogodbe je v zagotovitvi njegove premoženjske varnosti z izplačilom zavarovalnine, ki naj bi odpravila povzročeno škodo. Višina dogovorjene zavarovalne vsote pomeni jamstvo zavarovalnice za posamezni (celotni) zavarovalni primer in hkrati pomeni udejanjanje relativizacije obligacijskega razmerja upoštevaje, da se ob sklepanju pogodbe ne ve, kakšna bo višina nastale škode, zavarovalnica pa je upravičena do zagotavljanja lastne likvidnosti. Vprašanje oškodovančeve deljene odgovornosti za povzročeno škodo spada v sfero ugotavljanja obsega odškodninske odgovornosti ter končnega zneska odškodnine. Pomeni pa tudi konkretizacijo zavarovalnega primera, v katerem nastopi obveznost zavarovalnice izplačati odškodnino oz. zavarovalnino. Ob takem namenu omejitve obsega zavarovalničine dolžnosti je torej načelno zavarovalnica dolžna plačati celotni znesek odškodnine, ta pa je navzgor omejen z višino zavarovalne vsote oz. zavarovalnega limita (primerjaj tudi določbo 964. člena OZ in 15. člen Splošnih pogojev za paketno zavarovanje premoženja in premoženjskih interesov lastnikov stanovanjskih hiš tožene stranke).

Pravilna uporaba materialnega prava zahteva tako izračunavanje, po katerem se najprej ugotovi višina odškodnine in se šele nato zniža znesek na raven limita.