TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se glasi:

„Ugotovi se, da so dne 28. 6. 2011, dne 30. 12. 2010, dne 23. 6. 2010 in dne 30. 4. 2010 sklenjene pogodbe o zaposlitvi med tožečo in toženo stranko, v delu, ki določajo, da se pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje sklene za določen čas, bile sklenjene v nasprotju z zakonom in se zato šteje, da sta tožeča in tožena stranka dne 28. 6. 2011, dne 30. 12. 2010, dne 23. 6. 2010 in dne 30. 4. 2010 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Ugotovi se, da je delovno razmerje tožeče stranke nezakonito prenehalo z dnem 31. 12. 2011, da je tožeča stranka pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas od 3. 5. 2010, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo in še vedno traja od dne 1. 1. 2012, s pravicami in obveznostmi kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2011.

Tožena stranka je dolžna tožečo stranko v roku 15 dni pozvati nazaj na delovno mesto voznik, jo prijaviti z dnem 1. 1. 2012 v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto nadomestilo plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih tožeča stranka prejemala, če bi delala, odvesti davke in prispevke, ki se plačujejo od bruto plače in prejemkov ter izplačati tožeči stranki neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.594,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, vse pod izvršbo.“

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 398,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, vse pod izvršbo.

V skladu z 2. alineo prvega odstavka 52. člena ZDR podan zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi v primeru, če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca. V skladu s sodno prakso se zahteva, da se v takem primeru opredeli, na delo katerega začasno odsotnega delavca se nanaša pogodba o zaposlitvi za določen čas. Le izjemoma, če zaradi specifičnih pogojev ni mogoče določiti, katerega delavca se nadomešča, je lahko nadomeščanje vezano na delovno mesto in ne samo na posameznega delavca. Pri tem pa je bistveno, da delodajalec dokaže, da gre dejansko za nadomeščanje in da delovno razmerje za določen čas preneha ob vrnitvi delavca, ki je nadomeščen.

Sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas zgolj iz razloga pokrivanja sorazmerno dolge odsotnosti (šest mesečno obdobje) nedoločenega števila delavcev zaradi letnih dopustov je v nasprotju z namenom instituta pogodbe o zaposlitvi za določen čas kot izjeme od zaposlovanja za nedoločen čas. Vsakoletni izpad določenega števila delavcev zaradi letnih dopustov mora delodajalec ustrezno urediti z notranjo organizacijo. V konkretnem primeru ne gre za kakšne specifične pogoje, zaradi katerih ne bi bilo možno konkretno določiti, kateri delavci se dejansko nadomeščajo. Zato zakoniti razlogi za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas, na katere se sklicuje tožena stranka, to je povečan obseg dela in nadomeščanje odsotnih delavcev, niso bili podani.