TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba višje državne tožilke se kot neutemeljena zavrne.

Glede na navedeno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da to, da je obdolženec kot direktor in edini družbenik gospodarske družbe K. d.o.o. naročil samostojnemu podjetniku S. K. s.p. izgradnjo vlake in izdal naročilnico ter mu lažno zagotavljal, da bo družba K. d.o.o. naročena dela po njihovi izvedbi v dogovorjenem roku plačala, obvezo plačila pa potrdil z izjavo o dobro opravljenem delu, so elementi slehernega civilnopravnega razmerja in za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve ne zadoščajo. Tudi očitek v obtožnici, da naj bi obdolženec zamolčal, da družba na svojem poslovnem naslovu ne posluje in ne sprejema pošte, tega zakonskega znaka ne more zapolniti, saj zgolj iz tega dejstva, ni mogoče jasno in nedvoumno razbrati, da če bi oškodovanec za to vedel, z obdolžencem posla ne bi sklenil. Nadaljnji očitek obdolžencu kot direktorju družbe, da ni plačal izstavljenega računa, čeprav je podjetje K. d.o.o. na računu imelo prilive in je poravnavalo druge obveznosti, obdolženec pa je tudi iz računa podjetja dvigoval denar, ne predstavlja konkretizacije zakonskega znaka preslepitve. To, da naj bi obdolženec v telefonskih pogovorih oškodovancu po zapadlosti računa obljubljal plačilo, zaradi česar naj oškodovanec ne bi takoj vložil predloga za izvršbo, prav tako ne more predstavljati zakonskega znaka preslepitve pri izvajanju pogodbe, saj je oškodovanec kot samostojni podjetnik vedel, da lahko v primeru neplačila računa, zoper dolžnika takoj vloži izvršbo in ga obdolženec s takšnimi obljubami nikakor ni mogel preslepiti, da bodo obveznosti izpolnjene.