TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega E.L. se delno ugodi in se glede obsojenega E.L. pravnomočna sodba v odločbah o pravni opredelitvi kaznivih dejanj, opisanih pod točkama 1 in 2 izreka in izreku o kazni spremeni tako, da se dejanji, opisani pod točkama 1 in 2, pravno opredelita kot kaznivo dejanje umora po prvem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika in se obsojencu za to dejanje na podlagi prvega odstavka 127. člena Kazenskega zakonika izreče kazen 15 (petnajst) let zapora;

v ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

II. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega G.P. se delno ugodi in se glede obsojenega G.P. pravnomočna sodba v odločbah o pravni opredelitvi kaznivih dejanj, opisanih pod točkama 3 in 4 izreka in izreku o kazni in izreku o enotni kazni spremeni tako, da se dejanji, opisani pod točkama 3 in 4, pravno opredelita kot eno kaznivo dejanje pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 287. člena Kazenskega zakonika, za katero se obsojenemu G.P. na podlagi prvega odstavka 287. člena Kazenskega zakonika določi kazen 10 (deset) mesecev zapora, nakar se mu po določbi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ ob upoštevanju že določene kazni 1 (enega) leta in 8 (osem) mesecev zapora za kaznivo dejanje nasilništva po drugem odstavku 299. člena KZ, izreče enotna kazen 2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev zapora;

v ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

III. Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega D.P. se zavrne.

IV. Obsojeni D.P. je dolžan plačati sodno takso.

Če se opis obsojenčevega ravnanja nanaša na predmeta, ki sta bila uporabljena pri istem kaznivem dejanju (istega storilca), je treba njegovo ravnanje opredeliti kot eno kaznivo dejanje pomoči storilcu po storjenem kaznivem dejanju po prvem odstavku 287. člena KZ.

Zakon o kazenskem postopku ne določa obveznosti sodišča, da še posebej obrazloži odločitev za izrek najvišje predpisane kazni.