TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se 2. točka odločbe Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote Ljubljana št. 06170-12/2019-15 z dne 31. 5. 2019 odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. V ostalem delu se tožba zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnica prezre, da se tretji odstavek 1. člena Pravilnika o tehničnih ukrepih in zahtevah za varno obratovanje kopališč in za varstvo pred utopitvami na kopališčih ne nanaša na dejavnost lastnika bazena, ampak na bazen kot objekt oziroma prostor. Prvi del stavka namreč govori o bazenih do 30 m2, drugi del stavka pa o podobnih prostorih, katerih osnovni namen ni plavanje oziroma kopanje. Pravilnik torej ne izvzema bazenov v sklopu savn, ampak se nanaša na vse bazene s površino vode nad 30 m2 ne glede na namen bazena in ne glede na to, v katerem prostoru se nahaja. Ker za uporabo pravilnika tudi ni pomembno, koliko ljudi se v bazenu lahko nahaja, so tožničine navedbe o tem, kdo bazen uporablja, irelevantne.

Tožnica meni, da strokovno mnenje NIJZ ni predpis, vendar s tem v obravnavanem primeru ne more uspeti, ker je dal navodilom NIJZ značaj predpisa pravilnik. V tretjem odstavku 4. člena Pravilnika o minimalnih higienskih zahtevah je namreč določeno, da upravljavec pripravi načrt iz prvega odstavka tega člena v skladu z navodili za izdelavo načrta zagotavljanja varnosti kopalne vode, bazena oziroma bazenskega kopališča, ki jih pripravi NIJZ in so objavljena na njegovi spletni strani. Glede na navedeno je tožnica dolžna upoštevati navodila NIJZ, ker ji to nalaga predpis, toženka pa je imela pravno podlago, po kateri ji je to naložila.