TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Revident v konkretnem davčnem upravnem postopku, ki ni kaznovalne narave, ne more utemeljiti kršitve domneve nedolžnosti in privilegija zoper samoobtožbo iz 27. oziroma 29. člena Ustave, saj ga kot kazenskopravni ustavni procesni jamstvi v tem postopku ne varujeta. Tudi sicer je obravnavani privilegij dan le fizičnim osebam. Izjava stranke kot dokazno sredstvo (188. člen ZUP), je od pričanja bistveno drugačna v tem, da je subsidiarno, zaradi take narave dokaza pa je izjavo stranke mogoče izvesti le na predlog same stranke oziroma ob njenem (izrecnem ali konkludentnem) soglasju na pobudo uradne osebe, ki vodi postopek. Ob tem pa je zaradi manjše kvalitete dokaza posebej poudarjena ocena verodostojnosti dane izjave po načelu proste presoje dokazov (drugi odstavek 188. člena ZUP).

Stranka lahko po ZUP podaja svoje izjave le po svoji volji, če pa jih, mora govoriti resnico.

Za možnost posega v pravico do poštenega postopka iz 22. člena Ustave bi šlo le, če bi se zoper stranko za dosego njene izpovedbe (lahko) uporabila prisilna sredstva. Ker glede na obrazloženo ureditev ZUP tega sploh ne omogoča, se vprašanje ustavnosti zakonske ureditve ne zastavi.

V davčnih postopkih je treba upoštevati, da je obveznost razkritja določenih podatkov (o dohodku in premoženju) za namene izračuna oziroma določitve višine davka skupna značilnost vseh davčnih sistemov in bi si bilo težko predstavljati njihovo delovanje brez tovrstne dolžnosti.