TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da mora tožeča stranka v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 12.649,69 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je v roku 15 dni od prejema te sodbe dolžna toženi stranki plačati 1.763,21 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Finančni popravek pomeni vračilo koristi, ki je bila neupravičeno prejeta zaradi nepravilnega ravnanja. Ne pomeni kazni, temveč je zgolj posledica ugotovitve, da zahtevani pogoji za pridobitev koristi iz ureditve EU niso bili spoštovani, zaradi česar je pridobljena korist neupravičena. Namen finančnih popravkov je ponovno vzpostaviti stanje, ko so vsi odhodki, prijavljeni za sofinanciranje iz strukturnih ukrepov, zakoniti in pravilni ter usklajeni s pravili in predpisi, ki veljajo na nacionalni ravni in ravni EU.

Za vračilo neupravičeno izplačanih sredstev morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: 1) odkrite morajo biti nepravilnosti, ki so posledica delovanja ali opustitve upravičenca, in 2) obstajati mora dejanski ali možni finančni učinek na splošni proračun Evropske unije. Če eden od obeh pogojev ni izpolnjen, zahtevek ni utemeljen.

Materialno trditveno in dokazno breme o obstoju nepravilnosti je na tožeči stranki. Tožeča stranka bi zato za vsako očitano nepravilnost morala zatrjevati pravno odločilna dejstva, ki bi zatrjevano nepravilnost potrjevala in za svoje trditve predlagati ali predložiti dokaze. Zmotno je stališče tožeče stranke, da bi tožena stranka že na podlagi pavšalnih in nekonkretiziranih očitkov o nepravilnostih morala dokazati, da očitane nepravilnosti ne obstajajo.

Tožena stranka bi bila odgovorna za nevložitev vseh dogovorjenih sredstev s strani zasebnega partnerja le, če pri izbiri zasebnega partnerja ne bi ravnala v skladu z veljavnimi predpisi ter dolžno skrbnostjo, ali če v okviru dolžnosti nadzora ne bi izvedla vseh razumnih ukrepov.

Okoliščina, da je zasebni partner imel v času kontrole (cca. štiri leta po aktivnostih povezanih z izborom zasebnega partnerja) vse račune blokirane, sama po sebi ne izkazuje negospodarnega in neskrbnega ravnanje tožene stranke v postopku izbora, ki bi lahko predstavljalo kršitev Pogodbe o sofinanciranju. Za presojo so namreč pravno odločilne okoliščine, ki so obstajale v času postopka izbire zasebnega partnerja.

V smernicah so določene priporočene višine finančnih popravkov le za najbolj pogoste nepravilnosti. Glede ostalih nepravilnosti pa je treba višino finančnega popravka določiti ob upoštevanju okoliščin, ki jih predvidevajo Smernice 2013 (narava in resnost nepravilnosti ter finančna izguba sklada).

Tožeča stranka bi za vsako zatrjevano nepravilnost ob upoštevanju odločilnih okoliščin za določitev višine finančnega popravka morala navesti stopnjo popravka. Pojasniti bi morala, zakaj posamezna nepravilnost po njeni oceni, ob upoštevanju ravni konkurence, preglednosti in enake obravnave, predstavlja resno nepravilnost, ki ne razveljavi celotne dejavnosti, ali zmerno resno nepravilnost. Tega tožeča stranka ni pojasnila. Zato ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede višine izrečenega finančnega popravka.