TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1064/2002 z dne 5. 6. 2003 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 34/2001 z dne 18. 6. 2002 se ne sprejme.

Ni ustavna zahteva, da bi sodišče v upravnem sporu, ko se strinja z materialnopravno presojo upravnega organa in je ob tem že obrazložitev upravnega organa dovolj izčrpna, pritožnik pa v upravnem sporu ne uveljavlja novih pravnih argumentov, izčrpno ponavljalo razloge za odločitev. Prav tako sodišče ni dolžno izvesti dokazov, ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso bistveni. Pritožnica kršitve pravice iz 22. člena Ustave s sklicevanjem na eno odločitev Upravnega sodišča, izdano v drugi zadevi, ni izkazala. Ena odločitev sodišča prve stopnje, na katero se pritožnica sklicuje, tudi če bi šlo za enak dejanski in pravni stan, namreč še ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Pritožnica očitka, da se o Uredbi in o stališču Zveznega ustavnega sodišča ZRN ni imela možnosti izjaviti, v tožbi v upravnem sporu ni uveljavljala. Zato tega očitka ne more uveljavljati v ustavni pritožbi. Na drugačno stališče ne more vplivati niti pritožničino sklicevanje na določbo drugega odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu. Po prvem odstavku 14. člena ZUS namreč sodišče razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb. Na tožbene ugovore pritožnice, je Upravno sodišče odgovorilo in se je pri tem sklicevalo tudi na zgodovinske vire, na katere se je v tožbi pritožnica sama sklicevala. Zgolj dejstvo, da se pritožnica z odločitvijo sodišča ne strinja, pa ne zadošča za sklep o kršitvi katerekoli človekove pravice in temeljne svoboščine.