TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Neutemeljeno je uveljavljanje kršitve pravice do naravnega in zakonitega sodnika.

Po mnenju teorije bi bilo v primeru, ko vnaprej določena pravila za dodeljevanje zadev v posamezni zadevi niso spoštovana, tudi v naš pravni red mogoče oziroma smiselno prevzeti logično rešitev nemškega pravnega reda, v katerem je napaka pri dodeljevanju zadev procesna kršitev samo, če gre pri tem za vpliv organa sodne oblasti ali samovoljo, ne pa takrat, ko gre samo za pomoto.

Tožnik v tem postopku uveljavlja zahtevek za plačilo del, ki naj bi jih opravljal za toženčevo družbo, v obdobju 26 mesecev, preden je družba šla v stečaj. Zahtevek temelji na pravilih o spregledu pravne osebnosti po 8. členu ZGD-1 in na odškodninski podlagi.

Tožnik v zvezi s spregledom pravne osebnosti ni podal ustreznih trditev, ki bi izpolnjevale določene zakonske znake v okviru 8. člena ZGD-1.

Izpostavljena ravnanja toženca v smislu neizpolnitve obljube zaposlitve ni moč okvalificirati kot dejanja, ki bi vodila v spregled pravne osebnosti že zato, ker je pogoj za uveljavljanje spregleda pravne osebnosti obstoj (dokazane in dospele) terjatve, kar pa nerealizirana obljuba zaposlitve ni. Poleg tega izpostavljenega ravnanja ni mogoče okvalificirati kot zlorabo pravne osebe, kot znaka iz prvih dveh alinej prvega odstavka 8. člena ZGD-1 (kot taka tožnik zmotno označuje toženčeva ravnanja tudi v pritožbi). Ker tožnik ne obravnava ravnanja s premoženjem družbe, pa opisano toženčevo ravnanje že po vsebini ne more ustrezati določbama tretje in četrte alineje prvega odstavka 8. člena ZGD-1. Iz istih razlogov tudi tožnikovih trditev o toženčevi neizpolnitvi obveznosti iz zatrjevano ustno sklenjenega delovnega razmerja, zaradi katerega naj bi tožnik opravljal dela za družbo, po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče subsumirati pod zgoraj navedene zakonske znake obravnavanega instituta. Poleg tega se v sodni praksi kot pogoj za uveljavljanje spregleda pravne osebnosti pojavlja tudi zahteva, da je družba odklonila upniku izpolnitev obveznosti (da upnik torej najprej družbo pozove na izpolnitev).

Dejanje je protipravno, če je v nasprotju z običajnimi normami ravnanja in je preseglo okvire svobode ravnanja, ki jih opredeljuje neizogibna medsebojna soodvisnost ljudi, njihovih položajev in dobrin. Protipravnost ravnanja je tako pravni standard, ki ga v vsakem posameznem primeru napolnjuje sodna praksa. Zlorabe tožnikovega zaupanja z neizpolnitvijo (neformalno dane) obljube o zaposlitvi (kar kot protipravnost tožnik opredeljuje tudi v pritožbi) po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče opredeliti kot protipravno ravnanje v smislu predpostavke odškodninske odgovornosti. Če pa bi kot take teoretično lahko označili tožnikove trditve o kršitvi pogodbenega dogovora (ustne pogodbe o zaposlitvi) z neizplačilom dogovorjenega plačila za opravljeno delo, pa je ugotoviti, da so tožnikove trditve v tem delu pomanjkljive že zato, ker tožnik ni opredelil vseh elementov delovnega razmerja pri tožencu, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugotovilo obstoj ustrezne pogodbe.