TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbe zagovornikov obdolženega M.S., zagovornika obdolžene J.M.C. in pooblaščenca pravne osebe G.,s. d.o.o. ter K.K. se zavrnejo kot neutemeljene.

Ne glede na dopolnitev preiskave po vloženi obtožnici je stvarno pristojna za odločanje o predlogu za začasno zavarovanje predsednica senata (prvi odstavek 502.a člena ZKP) in ne preiskovalni sodnik. Izven primerov iz 181. člena ZKP se preiskava kot faza kazenskega postopka nikoli ne konča s sodno odločbo, temveč s spoznanjem preiskovalnega sodnika, da je stanje stvari v zadevi v zadostni meri razjasnjeno (prvi odstavek 184. člena ZKP). To je pomembno z vidika sistematične razlage določb zakona, sicer dopolnitev preiskave ne bi bila mogoča, ampak bi morala biti preiskava znova (z novim sklepom) uvedena.

Zadržki zunajobravnavnega senata, sodišča prve stopnje niso v ničemer zavezovali, pa je to pri oceni utemeljenosti suma smelo izhajati tudi iz ugotovitev preiskovalne sodnice, obrazloženih v pravnomočnem sklepu X K 4856/2016 z dne 16. 5. 2017, s katerim je bila zoper obdolženega uvedena preiskava.

Ko pritožniki zatrjujejo, da obdolženi ni pridobil nobene koristi ter da je to potrjeno z zgornjim strokovnim mnenjem, ne upoštevajo dosedanjih razlogov sodišč, po katerih pridobitve koristi v tej fazi kazenskega postopka ne gre ocenjevati kot dokazanega dejstva, temveč zgolj kot dejstva, ki šele utegne biti dokazano.

Nevarnost iz prvega odstavka 502. člena ZKP je namreč kot vsaka druga nevarnost zgolj verjetnost neželenega izida, ki ni odvisna od določene vrste okoliščin, kot to smiselno izhaja iz pritožbene obrazložitve, temveč so lahko te okoliščine različne, le da so sposobne navedeno nevarnost povzročiti.

Pritožnica namreč v pritožbeni obrazložitvi izhaja, da so dejstva v listinah že dokazana (neizpodbitna), medtem ko sodišče prve stopnje po razumljivih razlogih v 23. do 25. točki obrazložitvi sklepa navaja okoliščine, zaradi katerih bi se ta dejstva utegnila (verjetno) izkazati za neresnična, pravni posli pa za navidezne.

Kot je znano, ugotovljena dejstva niso vzrok uporabljenemu pravu, temveč so pogoj, po izpolnitvi katerega je lahko pravo pravilno ali nepravilno uporabljeno. Od tod potem ločenost/samostojnost izpodbojnih razlogov v 370. členu ZKP in od tod razlika v posledicah, ko dejstva niso bila popolno ali pravilno ugotovljena (prvi odstavek 392. člena ZKP) in ko pravo ni bilo pravilno uporabljeno (prvi odstavek 394. člena ZKP).