TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zoper sklep z 21. 1. 2019 se zavrne ter se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep s 13. 2. 2019 se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zavrne predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov odgovora na revizijo.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka vložila "direktno revizijo", ki ni dovoljena, zato je ravnalo pravilno, ko jo je na podlagi pooblastila iz 374. člena ZPP zavrglo. Pritožbene navedbe tožene stranke, da je bila s takim postopanjem toženi stranki kršena ustavna pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) in pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP, niso utemeljene. Ustavno sodišče je že zavzelo stališče, da je ureditev dopuščene revizije tisti model dostopa do vrhovnega sodišča, ki najbolj ustreza njegovi ustavni vlogi ter ki je posledično tudi najbolj v korist učinkovitemu sodnemu varstvu in s tem individualnim ustavnim jamstvom. Zakonodajalec sme v izhodišču prosto presoditi, ali bo mogoče vložiti revizijo v civilnih zadevah, kakšne namene bo to izredno pravno sredstvo pretežno imelo in ali ga bo podvrgel pristopni kontroli vrhovnega sodišča. Ustavno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave več kot dvostopenjskega sojenja ne zagotavlja. V obravnavanem primeru je bila pravica do pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje zagotovljena. Pravica do revizije in s tem do učinkovitega sodnega postopka pa s pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave ni zajeta. Preko te ustavne določbe jo omogoča šele ZPP. Zato je tudi vprašanje zakonitosti odločb o dopustnosti revizije le vprašanje pravilne uporabe procesnega prava, ki ne posega v ustavno pravico do pravnega sredstva.