Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2022

559. Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2022–2029 (ReNPK22–29)

Na podlagi 11. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 77/07 – uradno prečiščeno besedilo, 56/08, 4/10, 20/11, 111/13, 68/16, 61/17, 21/18 – ZNOrg in 3/22 – ZDeb) in 109. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13, 38/17, 46/20, 105/21 – odl. US in 111/21) je Državni zbor na seji 22. februarja 2022 sprejel

R E S O L U C I J O
o nacionalnem programu za kulturo 2022–2029 (ReNPK22–29)

I. UVOD

Kultura je to, kar določa človeka v njegovem odnosu do okolja, v katerem živi, bodisi naravnega bodisi družbenega, je njegov način, kako s svojim prebivanjem v svetu in na njem ta svet s svojo ustvarjalnostjo, domišljijo, humanističnim poslanstvom in duhovnim premislekom razvija, preoblikuje, dopolnjuje, nadgrajuje, humanizira, prevprašuje in obenem v izvornem pomenu latinske besede cultura animi s takim delovanjem skrbi za rast svoje duše. Zaradi tako širokega pomenskega razpona kulture se poskuša danes pri določevanju njenega obsega in vloge širiti tudi obseg in smernice delovanja kulturnega sektorja, saj se ta ne samo globalizira, ampak tudi bolj kot kdaj koli prej povezuje z drugimi področji človekovega delovanja. Digitalizacija je okrepila prisotnost kulture in olajšala dostopnost do nje v vsakdanjem življenju posameznika, pospešen tehnološki razvoj je spodbudil povezovanje z znanostjo, prek uveljavljanja kreativnih industrij se kultura povezuje z gospodarstvom, vse bolj se uveljavlja pomen kulturne dediščine za celovit turistični razvoj države.

V spremenjenih okoliščinah delovanja, ki širijo kulturo v vse pore družbenega življenja, obstaja nevarnost, da postane kultura, ki ima nacionalni in strateški pomen, tako rekoč vsaka človekova dejavnost, saj pojem kulture dobiva zelo univerzalen, pogosto pa pavšalen, razpršen in izmuzljiv značaj. Še posebej velik izziv je torej, kako v današnjih procesih, ki pogosto stremijo k poenotenju kriterijev, pogojev in vsebin kulturnega delovanja in kulturne izmenjave na svetovni ravni, ter ob hitrem razvoju tehnike in znanosti ne samo ohranjati, ampak še nadalje razvijati narodno kulturno substanco, to je posebnosti, enkratnost in kakovost slovenske kulture, kar nacionalni program že v naslovu obeta, obenem pa zagotavljati pogoje za tak razvoj slovenske kulture, ki bo sodobna, vpeta v mednarodno dogajanje in bo odgovarjala izzivom časa, s katerimi se soočata tako današnji posameznik kot sodobna družba. Na račun globalizacijskih procesov, ob katerih preti nevarnost poenotenja, nikakor ne smemo izgubiti iz uvida individualnega vidika, saj je razmišljujoč, prevprašujoč in kritično presojajoč posameznik pogoj za ohranjanje nacionalne kulture.

Zato je še toliko bolj pomembno, da se natančno opredeli tisto kulturno substanco in kulturne posebnosti naroda, ki so za nadaljnji razvoj slovenske družbe nujno potrebne, strateško pomembne in z vidika našega nadaljnjega obstoja prednostne. Ta opredelitev pa je možna samo ob upoštevanju vloge in pomena kulture v naši preteklosti.

Kultura je imela v slovenski narodni zgodovini zelo pomembno vlogo. V času Trubarja, ki je tedanje slovenske pokrajine v okviru habsburške monarhije prvič ozavestil kot povezan, enotni kulturni prostor, je prek jezika postavila temelje za poznejše narodotvorne cilje. Prav iz spoznanja o jezikovni povezanosti se je konec 18. stoletja začela in še veliko bolj izrazito v 19. stoletju razvila zavest o narodni identiteti, ki je v duhu Prešernove Zdravljice po marčni revoluciji prerasla v jasno artikulirane politične zahteve. Kultura na Slovenskem je s tem postala in ostala kritični spremljevalec družbenega dogajanja. Četudi je bila kdaj zvesta zagovornica ideologije, ki je po drugi svetovni vojni opustošila naš duhovni prostor, nič ni moglo utišati njenih prizadevanj za povezanost in enotnost naroda, ki ju je najprej soustvarjala s pomočjo skupnega jezika, pozneje z izoblikovanjem narodnobuditeljskih zahtev po umetniškem in znanstvenem udejstvovanju v domačem jeziku, nazadnje pa – kot najvišjo stopnjo narodove zavesti – z razglasitvijo samostojne države Slovenije, ki smo jo uresničili pred 30 leti.

Taka vloga kulture v slovenski narodni zgodovini zaradi odsotnosti politične moči naroda v preteklosti je po eni strani imenitno izhodišče za njeno družbeno priznanje in veljavo, po drugi pa prinaša bodisi lažno udobje in ležerno (samo)zadovoljnost z doseženo osamosvojitvijo in lastno državo kot dokončnim narodotvornim ciljem, kar načenja narodove ustvarjalne ambicije, zmanjšuje izrazno umetniško moč, slabi potrebo po kulturnem delovanju in udejstvovanju, bodisi se povsem prepusti težnjam po globalizaciji sveta ali se preobrazi v stalno potrebo po družbenem anarhizmu, kar spodkopava temelje demokracije, svobode govora slehernega posameznika in ustvarjalne neodvisnosti.

Naloga načrtovalcev kulturne prihodnosti Slovenije je torej zagotavljanje takih kulturnih politik, programov in pogojev, ki bodo krepili ustvarjalno moč tako posameznika kot družbe. Ustvarjalnost namreč spodbuja družbeni razvoj in obenem omogoča, da se izoblikuje kulturna identiteta posameznega naroda. Skrb za kulturo je torej posredno skrb za ohranjanje duhovne rasti celotne družbe in narodne zavesti. Ozavestiti je treba dejstvo, da kultura sooblikuje vse druge segmente družbenega življenja, zato so njena vsebinska pestrost, odprtost, dostopnost in kakovost na vseh izraznih področjih nujne za celovito oblikovanje posameznika. Obenem pa je prav kultura z ohranjanjem kulturne dediščine, tudi arhivsko dejavnostjo, nosilka človekovega družbenega in narodnega spomina. Ohranjanje in krepitev kulturne identitete naroda je zato dolžnost države in obenem temeljna pravica državljank in državljanov Republike Slovenije ter Slovenk in Slovencev v zamejstvu in po svetu, ki se izvaja od podpore umetniškemu ustvarjanju, varovanju kulturne dediščine in KUV do skrbi za položaj slovenščine v javni rabi. Obenem je treba spoštovati pravico slehernega posameznika v Republiki Sloveniji za uresničevanje kulturne raznolikosti in verske svobode ter varovanje kulturnih pravic kot človekovih pravic.

Samo s skrbjo za lastno kulturno nacionalno zgodovino lahko kot zdaj že uveljavljena članica EU Republika Slovenija utrjuje mesto slovenskega naroda v družbi evropskih narodov in je ne samo enakovreden, temveč tudi pomemben in ugleden sogovornik v združeni Evropi v času, v katerem so se zaradi izbruha bolezni COVID-19 tako zelo zamajale do zdaj znane oblike družbenega življenja, še posebej močno tudi dejavnosti na področju kulture. Spremenjene razmere za delovanje kulture, tako zaradi nenehnih globalizacijskih procesov, novih tehnoloških inovacij kot vedno tesnejšega povezovanja kulturnih vsebin z drugimi resorji, zahtevajo zagotovitev učinkovitega in prilagodljivega ustvarjalnega okolja. Omogočiti je treba take razmere, da bo poskrbljeno za razvoj slehernega posameznika na vseh ravneh kulturnega ustvarjanja in razumevanja kulture v najširšem pomenu družbene humanitas.

Prednostni cilj je, da se kultura ozavesti kot vrednota, ki vzpodbuja ustvarjalne potenciale, omogoča posamezniku njegov osebnostni razvoj, svobodo izražanja, usvajanje novih znanj in izkušenj, vzpostavljanje humanih medčloveških odnosov in družbene etike, ter vrednota, ki obenem razvija spoštovanje dosežkov slovenskega naroda in samostojne države, pa tudi tako dialoško odprtost do sosednjih narodov, Evrope in sveta, ki naše kulture ne slabi, ampak jo bogati, dopolnjuje in krepi. Za dosego tega je treba uravnoteženo razvijati vsa kulturna področja in vse zvrsti kulture. Prizadevati si je treba za dosego visokih strokovnih standardov in presoj pri vrednotenju kulturnih potencialov in dosežkov, ki imajo trajno vrednost za slovensko kulturno zgodovino. Obenem pa je treba z jasno opredelitvijo, kaj je javni interes na področju kulture, spodbujati čim višje umetniške kriterije tudi znotraj tekoče kulturne produkcije. Taka izhodišča je treba, če je mogoče, uveljaviti na enotnem slovenskem kulturnem prostoru, ki obsega tako ozemlje Republike Slovenije kot območja, na katerih živi slovenska narodna manjšina. Le z decentralizacijo in teritorialno razpršenostjo kulturnih dobrin lahko zagotavljamo enake možnosti za vse državljanke in državljane Republike Slovenije, obenem pa z ustvarjanjem pogojev za kulturno udejstvovanje in vključevanje vseh, ki živijo in ustvarjajo v Republiki Sloveniji, krepimo in utrjujemo zavest o kulturi kot osrednji povezovalni duhovni sili evropskih narodov. Posebna skrb ob tem velja Slovenkam in Slovencem v zamejstvu in po svetu.

Resolucija o Nacionalnem programu za kulturo 2022–2029 (v nadaljnjem besedilu: ReNPK 2022–2029) temelji na analizi preteklih dosežkov slovenske kulture kot osnove za oblikovanje slovenske narodotvorne in državotvorne zavesti ter ohranjanje narodnega spomina, razumevanju potreb sedanjosti, posebej zaradi oteženih pogojev za delovanje kulturnega sektorja zaradi epidemije COVID-19, in uveljavitvi razvojnih potencialov kulture za prihodnost, s poslanstvom, da se slovenska kultura uveljavi kot pomemben razvojni dejavnik in se tesneje poveže z drugimi sektorji, s ciljem sooblikovanja inventivne, povezane, trajnostno usmerjene, kulturno osveščene družbe, kar bo omogočilo uresničitev ustvarjalnih, inovacijskih, ekonomskih in družbenih potencialov tega področja. Za doseganje teh ciljev je treba v Republiki Sloveniji uveljaviti kulturne strategije, ki izhajajo iz obstoječih rešitev in obenem vzpodbujajo razvoj, ter doseči posodobitve kulturno-političnega sistema, ki prinašajo višjo stopnjo medsektorske povezanosti in vključenosti kulture v trajnostne razvojne strategije. Prednostni razvojni ukrepi vključujejo tudi prenovo in izgradnjo javne kulturne infrastrukture, uvajanje novih tehnologij in sodobnih pristopov, vključno z digitalizacijo, vzpostavitev vzdržnega in stabilnega sistema financiranja, krepitev vključenosti prebivalstva v kulturno dogajanje, še posebej na področjih KUV in ljubiteljske kulture, razvoj občinstev in učinkovito mednarodno promocijo ter uveljavitev slovenske kulture.

ReNPK 2022–2029 skladno z 10. členom Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 77/07 – uradno prečiščeno besedilo, 56/08, 4/10, 20/11, 111/13, 68/16, 61/17, 21/18 – ZNOrg in 3/22 – ZDeb; v nadaljnjem besedilu: ZUJIK) opredeljuje: »Nacionalni progam za kulturo je strategija kulturne politike, ki izhaja iz zgodovinsko doseženega položaja kulture, s katero se ugotovi vlogo kulture v razvoju Slovenije in slovenskega naroda ter javni interes zanjo, opredeli področja kulture, na katerih se zagotavljajo kulturne dobrine kot javne dobrine, in predvidi usmeritve na področju investicij v javno kulturno infrastrukturo. Sprejme se za obdobje najmanj osmih let. Na podlagi nacionalnega programa sprejme vlada akcijski načrt, s katerim za obdobje štirih let določi ukrepe (obseg in vrsto kulturnih dejavnosti), cilje, obseg sredstev in čas za njihovo uresničitev ter kazalce, po katerih se bo merilo njihovo doseganje.« Pri tem upošteva, da morajo razvojni cilji izhajati iz preteklih dosežkov, dolgoročno uveljavljenih sistemskih rešitev in premisleka o kulturnih temeljih naroda, ki so zagotavljali stabilnost kulturnega sektorja v preteklosti, še posebej v času epidemije COVID-19. Ta stabilnost mora biti zagotovljena tudi v prihodnje, zato ReNPK 2022–2029 ne prinaša prelomnih sistemskih novosti, temveč poskuša smiselno in konstruktivno nadgraditi tiste strukturne rešitve, ki so se že izkazale kot uspešne in pozitivne, ter jih dopolniti z nekaterimi novimi rešitvami in predlogi.

Kot prednostni razvojni cilji so na področju javnih zavodov v ReNPK 2022–2029 opredeljeni: krepitev vloge in zagotovitev trajnostnih pogojev za delovanje javnih zavodov kot temeljnih nosilcev slovenske kulture, z usmeritvami in cilji, ki so transparentni in usklajeni z vsakokratnim nacionalnim programom za kulturo, ob sočasnem zmanjšanju administrativne obremenjenosti ter zagotovitvi dolgoročnega stabilnega financiranja. Za optimalno izvajanje javne službe je na področju kulture ob stalnih zaposlitvah za nedoločen čas treba preiti k bolj prilagodljivim oblikam zaposlovanja, vezanim na mandat direktorja oziroma na določeno časovno obdobje. Zagotoviti je treba lažje prehajanje med delovnimi mesti in možnost prekvalifikacije v umetniških poklicih z beneficiranim stažem. Okrepiti je treba programsko in infrastrukturno povezovanje in spodbujati pretočnost znotraj javnega sektorja v kulturi na enotnem slovenskem kulturnem prostoru, s ciljem celovitega razvoja kulture ter dviga kakovosti, raznolikosti in dostopnosti kulturnih vsebin. S sprejetjem Zakona o zagotavljanju sredstev za določene nujne programe Republike Slovenije v kulturi (Uradni list RS, št. 73/19; v nadaljnjem besedilu: ZZSDNPK) in njegovo uveljavitvijo v proračunih 2021 in 2022 v mandatu ministra dr. Vaska Simonitija je omogočeno izvajanje nujnih investicij na področju javne kulturne infrastrukture.

Nadalje so v ReNPK 2022–2029 kot prednostni razvojni cilji na področju zasebnega sektorja opredeljeni še: poenostavitev postopkov programskih in projektnih razpisov za financiranje zasebnega sektorja, če izkazuje visoko kakovost in prednostno delovanje v javnem interesu na področju kulture, pa tudi zagotavljanje evropskih virov financiranja za njegovo delovanje.

Področje samozaposlenih v kulturi potrebuje celostne pristope, zato so v ReNPK 2022–2029 kot prednostni razvojni cilji opredeljeni: sistemska rešitev položaja samozaposlenih v kulturi, vključno z natančnejšo opredelitvijo kriterijev in številom upravičencev, uveljavitev pogojev, da se za kulturne projekte javnih zavodov in zasebnega sektorja v primeru nujnega najemanja zunanjih izvajalcev v načrtovane projekte ustrezno vključuje samozaposlene v kulturi. Prav tako je cilj vzpostavitev urejanja pravic in obveznosti samozaposlenih v digitalnem okolju z uporabo sodobnih tehnologij, ki vključuje preprostejše, učinkovitejše, preglednejše in za vse vpletene v postopke bolj funkcionalno uveljavljanje pravic ustvarjalcev ter temeljitejše spremljanje njihovega izpolnjevanja obveznosti, izboljšanje preglednosti ponudbe storitev ter uvedbo učinkovitejših procesov integracije nezaposlenih in samozaposlenih na trg delovne sile z ustvarjanjem in spodbujanjem delovnih možnosti in ustrezne štipendijske politike. Treba je doseči tudi večjo transparentnost pri pridobivanju in ugotavljanju upravičenosti do statusa samozaposlenega v kulturi.

Posebno, prednostno skrb je treba v globalnem evropskem prostoru nameniti slovenskemu jeziku, tudi njegovim številnim narečjem, kot temeljni identifikacijski točki naroda in vsem njegovim nosilcem, vključno s Slovenkami in Slovenci v zamejstvu in po svetu. Okrepiti je treba njihovo vlogo pri sooblikovanju slovenske kulture tako v domačem kot mednarodnem prostoru ter pri načrtovanju kulturne politike, če je mogoče, upoštevati enotni slovenski kulturni prostor. ReNPK 2022–2029 je usklajena tudi z Resolucijo o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2021–2025 (Uradni list RS, št. 94/21; v nadaljnjem besedilu: ReNPJP21–25).

Prednostni razvojni cilji po posameznih področjih znotraj kulturnega sektorja v Republiki Sloveniji narekujejo prenovo zakonodajnega okvira. Proučiti je treba ustreznost in možnost za pripravo celovitejše zakonske ureditve na področju zaposlovanja v kulturi, pri opredeljevanju razmerij financiranja javnih zavodov, katerih ustanoviteljice so lokalne skupnosti, na področju medijske zakonodaje, finančnih olajšav v primeru vlaganj v kulturo in vzpostavitve skladov za dodatna sredstva, namenjena kulturi. Do leta 2027, ko se izteče obdobje (so)financiranja nujnih programov na področju kulture s strani Republike Slovenije, določeno v ZZSDNPK, je treba opraviti evalvacijo njegovih učinkov in vzpostaviti podlage za morebitno nadaljevanje. MK si bo v sodelovanju z drugimi resorji in pristojnimi službami prizadevalo tudi za odpravo sive ekonomije in drugih nepravilnosti na področju kulture. Na področju varstva kulturne dediščine so predvidene prilagoditve zakonskih določb glede razpolaganja in upravljanja kulturnih spomenikov, delovanja službe za premično dediščino in muzeje ter sprejem podzakonskih aktov, nujnih za izvajanje namena zakona. Poskrbeti je treba za ohranitev jedrnih dejavnosti na področju knjigotrštva. Okrepiti je treba financiranje filma, knjige, vizualnih, glasbenih in intermedijskih umetnosti, ki so v primerjavi z močno institucionaliziranim gledališkim področjem izraziteje podvrženi tržnim zakonitostim. Proučiti je treba možnosti in učinke morebitnega predloga za zmanjšanje davka na dodano vrednost na višino 5 % za področje vizualnih umetnosti, kot velja za področje knjige.

Posebna skrb velja ohranjanju kulturne dediščine in njeni revitalizaciji s kulturnimi programi in vsebinami na enotnem slovenskem kulturnem prostoru, saj je zaradi krčenja sredstev v preteklem desetletju ta še posebej ranljiva in izpostavljena propadanju.

Kljub temu da se število medijev na različnih platformah v zadnjem obdobju povečuje, pa se na drugi strani znižujejo profesionalni standardi, zato bo ReNPK 2022–2029 namenjala posebno pozornost ustvarjanju pogojev za kakovostne medijske vsebine in povečevanje profesionalnih standardov. Veljavna medijska zakonodaja kljub večkratnim spremembam ne sledi zahtevam sodobnega časa, zato je prioriteta na področju medijev pripraviti povsem nova krovna zakona, ki urejata področje medijev in delovanje Radiotelevizije Slovenija (RTV Slovenija). Krepiti je treba vlogo javne radiotelevizije kot javnega servisa, ki ima za nalogo tudi krepitev slovenske nacionalne in kulturne identitete, hkrati pa mora s kakovostnim programom, okrepljenim s kulturnimi vsebinami, in raznovrstnostjo nagovarjati čim širšo paleto družbenih skupin. Celovitost, nepristranskost in resničnost informacij, h katerim je sicer zavezan vsak medij, še posebej pa mora k temu stremeti javni medijski servis, so pomembne za delovanje družbe, za presojo državljank in državljanov o dogajanjih v družbi, s tem pa se krepi tudi njihova sposobnost nadzora nad oblastjo. Ker področja medijev ni mogoče povsem prepustiti trgu, je treba v obdobju izvajanja nacionalnega programa za kulturo na različne načine spodbujati raznoliko in kakovostno novinarstvo, dajati podporo preiskovalnemu novinarstvu in hkrati vlagati v razvoj medijske pismenosti, da bi lahko v poplavi medijskih vsebin čim bolj prepoznavali in ločili resnične informacije od neresničnih in zavajajočih.

II. IZHODIŠČA ZA NACIONALNI PROGRAM ZA KULTURO 2022–2029

ReNPK 2022–2029 je smiselno nadaljevanje Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2014–2017 in predhodnih resolucij. Skladno s spremenjenimi okoliščinami in ugotovljenimi potrebami na področju kulture uvaja nekatere nove vsebine in smernice, ki odgovarjajo na izzive sedanjosti, ob čemer hkrati upošteva dosežene temelje v kulturnem sektorju in poskuša predvideti razvoj, prihodnja dogajanja in potrebe na področju kulture. ReNPK 2022–2029 izhaja iz trenutnega stanja v slovenski kulturi, upošteva veljavne nacionalne in evropske strategije ter priporočila, ob tem pa smiselno vključuje tudi nekatere še vedno pomembne cilje iz prejšnjih resolucij, ki so se izkazali kot dolgoročno zanesljivi ali so iz različnih razlogov ostali neuresničeni.

Zgodovina in pravne podlage

Že pred sprejetjem Resolucije o nacionalnem programu za kulturo (2004) je MK pripravilo več kulturno-političnih dokumentov: leta 1991 je minister dr. Andrej Capuder Skupščini Republike Slovenije predložil Nekaj izhodišč za kulturni razvoj Slovenije, v katerih je poudaril, da naj slovenski nacionalni program izhaja iz »jasnih strokovnih kriterijev, iz evropske primerljivosti, vendar tako, da bo varoval slovensko kulturno in nacionalno identiteto«. (Glej opombo 1) Sledila je Resolucija o kulturi, ki jo je istega leta pripravil Odbor za kulturo Državnega zbora Republike Slovenije in ki je že opredelila prvine kulturne politike, vključno z zahtevo po oblikovanju ReNPK; leta 1994 je bil sprejet Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (Uradni list RS, št. 75/94 – ZUJIPK), ki je uzakonil sistem odločanja in organiziranosti v kulturi, kulturno-politične cilje pa je prepustil Nacionalnemu programu za kulturo, ki ga je določil v 7., 8. in 9. členu, z naslednjo opredelitvijo: »Nacionalni kulturni program določa temelje kulturne politike in opredeljuje obseg dejavnosti na področju kulture, ki se financira oziroma sofinancira iz državnega proračuna in iz drugih javnih ter zasebnih sredstev.«

Prvi nacionalni program za kulturo, ki ga je potrdila Vlada Republike Slovenije, je bil pripravljen v mandatu ministra za kulturo mag. Rudija Šelige, ki je takrat opozoril, da naj nacionalna kulturna politika pospešuje »nepristranski in uravnoteženi soobstoj različnih oblik, stilov in miselnih tokov znotraj sodobne kulturne produkcije. Vendar pa kulture ni mogoče usmerjati, določati ali nadzirati; država z nacionalnim kulturnim programom opredeljuje javni interes na področju kulture, pri tem pa se distancira od njenih idejnih in estetskih sestavin, kulturnih procesov in umetniških stvaritev. Z državnim financiranjem jo le selektivno podpira, predvsem pa vpliva na distribucijo tako selekcioniranih del.« In nadaljeval, da »kultura je in mora ostati vrednostno središče slovenske narodne in nacionalne skupnosti, identifikacijska in konstitutivna točka, okoli katere se zbira vse, kar v najširšem duhovnem in materialnem smislu počnemo, vemo o samem sebi ali mislimo, da vemo, torej kot prostor samozavedanja, samoizražanja, kritičnega mišljenja, tudi seveda kritične avtorefleksije, še zlasti pa vizij in načrtovanja prihodnosti.« (Glej opombo 2)

Prvi slovenski program za kulturo je bil v Državnem zboru Republike Slovenije sprejet 27. februarja 2004, ko je ta potrdil Resolucijo o nacionalnem programu za kulturo 2004–2007; sledili sta mu še dve sprejetji temeljnega strateškega dokumenta, in sicer za obdobji 2008–2011 in 2014–2017. Že prvi strateški dokument na področju kulture je za temeljne prvine sodobnih evropskih kulturnih politik prepoznal: svobodo izražanja in ustvarjanja, kulturni pluralizem ter razvit sistem varovanja lastne identitete in kulturne dediščine, ob tem pa poudaril takratno ambicijo slovenske kulture po odprtosti v prihodnost ter umeščenosti v skupni evropski kulturni prostor, ki je predstavljal možnost in izziv za lastno ustvarjalnost ter varovanje narodnih posebnosti.

V obdobju izvajanja Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2014–2017 je Državni zbor Republike Slovenije 20. oktobra 2016 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo ZUJIK-F (Uradni list RS, št. 68/16), ki je na novo opredelil obdobje izvajanja nacionalnega programa za kulturo ter spremljanje izvajanja ukrepov in poročanje. Razlogi za to spremembo so izhajali iz praktičnih izkušenj uresničevanja strategije in vsebinskih vprašanj do tedaj sprejetih nacionalnih programov za kulturo. Ugotovljeno je bilo, da so štiri leta prekratko obdobje za uresničitev investicij in sprememb zakonodaje. Tako ZUJIK od leta 2016 v 10. členu določa, da se sprejme »za obdobje najmanj osmih let« in da: »Na podlagi nacionalnega programa sprejme vlada akcijski načrt, s katerim za obdobje štirih let določi ukrepe (obseg in vrsto kulturnih dejavnosti), cilje, obseg sredstev in čas za njihovo uresničitev ter kazalce, po katerih se bo merilo njihovo doseganje.«

Poleg tega Vlada Republike Slovenije poroča Državnemu zboru Republike Slovenije o izvajanju nacionalnega programa za kulturo vsaki dve leti, in ne več vsako leto, kot je veljalo do leta 2016.

Ob izteku Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2014–2017 je MK začelo pripravo Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2018–2025 ter opravilo javno razpravo, vendar je bil zaradi nenaklonjenih odzivov javnosti novembra 2017 postopek ustavljen v medresorskem usklajevanju.

Oblikovanje ReNPK 2022–2029

Oblikovanje dokumenta se je ponovno začelo v letu 2019 z imenovanjem Strokovne komisije za pripravo nove Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2020–2027 (28. 6. 2019) (v nadaljnjem besedilu: ReNPK 2020–2027) v sestavi mag. Petra Culetto (predsednica), Jadranka Plut (vodja projekta), mag. Igor Teršar, Zoran Pistotnik in Aleš Novak.

Ob začetku priprave ReNPK 2020–2027 je MK oblikovalo deset kulturno-političnih ciljev za čas izvajanja novega programa: (1) zagotavljanje pogojev za umetniško ustvarjanje ter razvoj področja kulture in njenih potencialov, (2) oblikovanje učinkovitih mehanizmov javnega financiranja kulturnih dejavnosti in mehanizmov nadzora za spremljanje učinkov financiranja ter drugih ukrepov kulturne politike, (3) digitalizacija in virtualizacija kulturnih vsebin, (4) mednarodna prepoznavnost Slovenije z uveljavljanjem domače ustvarjalne produkcije in ustvarjalcev, (5) spodbujanje razvoja umetnostne kritike in prisotnosti kulture v vseh medijih, spodbujanje razvoja medijske krajine z zagotavljanjem pluralnosti in verodostojnosti vsebin ter neodvisnosti, profesionalnosti in kakovosti novinarstva, (6) zagotavljanje dostopnosti kakovostnih kulturnih vsebin in vključevanje vseh državljank in državljanov v kulturno življenje, (7) vodenje vključujočega dialoga z vsemi pomembnimi stebri v kulturi, (8) ohranjanje kulturne dediščine ter razvoj kulturne podobe Slovenije in slovenskega jezika, (9) urejanje statusa samozaposlenih ustvarjalcev v kulturi, (10) razvoj KUV in izobraževanja o vseh umetniških zvrsteh na vseh ravneh izobraževalnega sistema in medsektorsko povezovanje z drugimi sektorji.

Ministrstvo je v sodelovanju s skupino moderatorjev, ki delujejo pod okriljem projekta Ministrstva za javno upravo Inovativen.si, organiziralo niz javnih delavnic (Glej opombo 3) za sooblikovanje izhodišč za nov nacionalni program za kulturo, in sicer: nove oblike sodelovanja med javnim, nevladnim, zasebnim sektorjem in samostojnimi ustvarjalci v kulturi (7. in 19. junij 2019, MK, Ljubljana), digitalizacija (20. junij 2019, Layerjeva hiša, Kranj ter 6. september 2019, Galerija Simulaker, Novo mesto), decentralizacija (21. junij 2019, Slovensko narodno gledališče Maribor ter 4. julij 2019, Cankarjev dom, Ljubljana), delavnica z delovnima skupinama za trajni dialog z nevladnimi organizacijami in samozaposlenimi v kulturi (10. september 2019, MK, Ljubljana), nove oblike sodelovanja med javnim, nevladnim, zasebnim sektorjem in samostojnimi ustvarjalci v kulturi (28. avgust 2019, Gledališče Koper) ter prenova razpisnih mehanizmov v kulturi (11. oktober in 21. november 2019, MK, Ljubljana).

Na podlagi 11. člena ZUJIK je bil v postopek priprave izhodišč vključen tudi Nacionalni svet za kulturo, ki je uvodna vsebinska izhodišča prvič obravnaval na 2. seji 25. novembra 2019.

Po odstopu Vlade Republike Slovenije pod vodstvom predsednika Marjana Šarca in nastopu nove Vlade Republike Slovenije pod vodstvom predsednika Janeza Janše je 13. marca 2020 mandat ministra za kulturo prevzel dr. Vasko Simoniti. ReNPK 2020–2027 je kot interno gradivo od predhodnega ministra za kulturo mag. Zorana Pozniča prejel v sklopu primopredaje 16. marca 2020. Ker je osnutek gradiva pripravljala posebej imenovana strokovna komisija in strokovne službe MK niso bile neposredno vključene, je bil prevzeti osnutek predan v pregled strokovnim službam ministrstva; te so podale številne pripombe in izrazile potrebo po jasnejši uskladitvi predlaganih izhodišč v dokumentu z obstoječo zakonodajo. Svoje pripombe so posredovale do začetka poletja 2020. Ker je prvemu valu epidemije COVID-19 jeseni 2020 sledil drugi val, ki je še dodatno pokazal različne stopnje ranljivosti določenih kulturnih področij, spremenil pogoje za njihovo delo, razmerja med njimi ter načine predstavitve in komunikacije izvajalk in izvajalcev z javnostjo, se je tudi MK intenzivno vključilo v pripravo evropskih strategij za sanacijo posledic epidemije COVID-19 na področju kulture, zlasti v okviru NOO, ki bo omogočil sanacijo kulturnega sektorja po epidemiji z nepovratnimi evropskimi sredstvi, namenjenimi neposredno kulturni dejavnosti, v dodatni višini 86,9 milijona evrov. Zato se je dokončna priprava osnutka ReNPK 2020–2027 zadržala, da se je tako v okviru NOO kot kohezijske perspektive 2021–2027 na novo določilo prednostne cilje na področju slovenske kulture. Predelani dokument ReNPK 2022–2029 upošteva novonastalo situacijo v kulturnem sektorju zaradi posledic epidemije COVID-19 in je usklajen tako z načrtovanimi rešitvami za okrevanje in razvoj v okviru kohezijskih programov kot tudi z veljavnimi zakonodajnimi podlagami na področju kulture v Republiki Sloveniji. Kulturno-politični cilji v tem dokumentu tako upoštevajo tudi vsebine, za katere se bodo izvajali ukrepi v okviru kohezijske politike, predvsem pa dvig proračunskih sredstev, namenjenih kulturi, v času mandata ministra dr. Vaska Simonitija.

Nacionalni program za kulturo 2022–2029 – pripravo in oblikovanje končnega besedila je koordinirala državna sekretarka na MK dr. Ignacija Fridl Jarc – je bil 27. 8. 2021 predan predsednici Nacionalnega sveta za kulturo Uršuli Cetinski. Nacionalni svet za kulturo je do 10. 9. 2021 podal svoje pripombe. Zatem je bil osnutek dokumenta od 17. 9. do 17. 10. 2021 v javni obravnavi. Na osnutek Resolucije o Nacionalnem programu za kulturo 2022–2029 (takrat naslovljen kot Resolucija o Nacionalnem programu za kulturo 2021–2028) je prispelo 38 odzivov. Skoraj vsi so pohvalili pripravo strateških usmeritev kulturne politike, pripombe pa so se pretežno nanašale na dejavnost knjižnic, muzejev, pristojnosti lokalnih skupnosti pri varovanju kulturne dediščine, urejanje položaja samozaposlenih v kulturi ter subvencioniranje izvirnih avtorskih in prevodnih del. Velik del pripomb je vseboval predloge, ki niso bili splošno strateški, marveč so se nanašali na posamične zadeve; te pripombe bodo skladno z drugim odstavkom 10. člena ZUJIK lahko upoštevane v akcijskem načrtu, kot ga predstavlja tudi vsakokratni proračun MK in s katerim se za štiri leta določijo ukrepi (obseg in vrsta kulturnih dejavnosti), cilji, obseg sredstev in čas za njihovo uresničitev ter kazalci, po katerih se bo merilo njihovo doseganje.

Trenutne okoliščine delovanja v kulturi

Z marcem 2020 je bila tudi v Sloveniji razglašena epidemija bolezni COVID-19, ki je zaradi ukrepov, enako kot v Evropi in po svetu, otežila delovanje kreativnega in kulturnega sektorja. Avtorji poročila Cultural and creative sectors in post-COVID-19 Europe, (Glej opombo 4) ki je bilo izdelano za Evropski parlament, ugotavljajo, da so zajezitveni ukrepi za preprečevanje širjenja bolezni COVID-19 kulturni in kreativni sektor prizadeli po treh poteh – zaradi zaustavitve oziroma omejevanja nenujnih storitev, mednarodne mobilnosti in družabnega življenja.

Epidemija je močno skrčila muzejsko in galerijsko dejavnost. Raziskovalni podatki SURS (Glej opombo 5) kažejo, da se je v letu 2020 število razstav v muzejih in galerijah v primerjavi z letom 2019 zmanjšalo za več kot tretjino, število obiskovalcev razstav pa za skoraj dve tretjini. V vseh 93 muzejih, ustanovah z muzejskimi zbirkami in galerijah, zajetih v raziskovanje, je v letu 2020 delalo 1.035 zaposlenih oseb (v letu 2019: 1.048) in 1.629 zunanjih sodelavcev (v letu 2019: 2.014). Medtem ko se je v obdobju 2019–2020 število redno zaposlenih zmanjšalo minimalno, se je število zunanjih sodelavcev zmanjšalo za 20 %.

Tudi kulturne ustanove, ki se ukvarjajo z odrsko dejavnostjo, tj. z izvajanjem gledaliških, glasbenih, plesnih in drugih kulturnih dogodkov, so imele v letu 2020 upad prireditev, obiskovalcev in zunanjih sodelavcev, med katerimi lahko utemeljeno domnevamo, da jih največ deluje v kulturi. Na odrih kulturnih domov, gledališč in glasbenih ustanov v Sloveniji je bilo v letu 2020 izvedenih 11.222 kulturnih prireditev, ki si jih je ogledalo približno 1,5 milijona obiskovalcev. V primerjavi z letom 2019 predstavlja to 55 % manj prireditev in skoraj 70 % manj gledalcev. Oboje je tesno povezano z upadom prihodkov organizatorjev kulturnih prireditev pa tudi umetnikov in drugih zunanjih sodelavcev, ki so neposredno ali posredno vključeni v odrsko produkcijo. Samo prihodki od vstopnic so se leta 2020 v primerjavi z letom prej zmanjšali za skoraj 70 % (s 16,3 milijona evrov na 5,3 milijona evrov), število zunanjih sodelavcev pa za tretjino.

Učinek zajezitvenih ukrepov se je v kulturi izrazil tudi v iskanju alternativnih načinov doseganja občinstva pri kulturnih organizacijah in večjem povpraševanju po digitalnih kulturnih vsebinah pri prebivalstvu. (Glej opombo 6) Podatki SURS kažejo, da so slovenski muzeji in galerije leta 2020 objavili 185 e-razstav, kuratorsko oblikovanih in vsebinsko zaključenih celot, posebej narejenih in objavljenih za virtualni prostor, v ustanovah z odrsko dejavnostjo pa so poleg običajnih prireditev za splet pripravili še 3.974 e-prireditev.

Po podatkih mednarodne raziskave Enumerate, (Glej opombo 7) ki občasno (zadnja je bila izvedena leta 2017) spremlja stanje glede digitalizacije kulturnih vsebin in njihove spletne dostopnosti v muzejih, knjižnicah, arhivih in sorodnih ustanovah v evropskih državah, bi bilo treba digitalizirati še približno 50 % vsebin analognih zbirk (10 % je že digitaliziranih, 40 % pa jih ne bi bilo smiselno digitalizirati). (Glej opombo 8) Nekaj boljše je stanje v slovenskih institucijah, (Glej opombo 9) ki ocenjujejo, da bi morale digitalizirati še približno 40 % vsebin svojih zbirk. Institucije imajo v svojih zbirkah poleg analognih tudi izvorno digitalne vsebine, zato je kljub nizki stopnji digitalizacije prvotno analognih vsebin splošni javnosti prek spleta dostopnega več gradiva: podatki za vse sodelujoče države skupaj kažejo, da je za splošno rabo dostopnih prek spleta 36 % vsebin zbirk. Slovenske institucije, ki so sodelovale v tej raziskavi, pa so poročale, da je na spletu za splošno rabo na razpolago v povprečju 33 % vsebin njihovih zbirk.

Digitalna dostopnost kulturnih vsebin je na drugi strani povezana tudi s splošnimi digitalnimi spretnostmi uporabnikov, ki se po podatkih Poročila o razvoju 2021 (Glej opombo 10) v Sloveniji precej razlikujejo med starostnimi skupinami: po podatkih Eurostata za leto 2019 imajo mladi (16–19 let) v Sloveniji višjo raven digitalnih spretnosti kot vrstniki v povprečju EU. Digitalne spretnosti širše populacije (16–74 let) pa so približno v sredini držav EU, a precej za najboljšimi, zlasti pri starejših in nizko izobraženih, zato bodo lahko imele določene skupine prebivalcev vse večje težave pri vključevanju v družbo. V Sloveniji je imelo vsaj osnovne digitalne spretnosti leta 2019 33 % prebivalcev, starih 55–64 let, in 16 % prebivalcev, starih 65–74 let. Glede na izobrazbo je imelo tovrstne spretnosti 32 % prebivalcev z nizko izobrazbo, 47 % prebivalcev s srednješolsko izobrazbo in 90 % prebivalcev s terciarno izobrazbo. Poročilo poudarja, da se je pomen digitalnih spretnosti po izbruhu bolezni COVID-19 s pospešeno digitalizacijo na vseh področjih življenja in pri delu povečal, zato bi bilo treba okrepiti vlaganja države v razvoj digitalnih spretnosti odraslih, razvijati izobraževalne programe ter spodbujati in omogočati vključevanje odraslih vanje. (Glej opombo 11) Tem spoznanjem sledita tudi Strateški svet za digitalizacijo, z ustanovitvijo katerega se je na 198. dopisni seji 10. 4. 2021 seznanila Vlada Republike Slovenije, in imenovanje Marka Borisa Andrijaniča za ministra, pristojnega za digitalizacijo, ki je bil v Državnem zboru potrjen 16. julija 2021.

Iz podatkov evropskega statističnega urada Eurostat, ki jih povzemamo po poročilu Cultural and creative sectors in post-COVID-19 Europe, (Glej opombo 12) je razvidno, da se je v času prve ustavitve javnega življenja – v prvem četrtletju 2020 – zmanjšala gospodarska aktivnost v vseh nefinančnih sektorjih, razen v informacijskih in komunikacijskih dejavnostih. Največji upad so zabeležili v štirih skupinah dejavnosti:

-

trgovina, vzdrževanje in popravila motornih vozil,

-

promet in skladiščenje,

-

gostinstvo ter

-

kulturne, razvedrilne in rekreacijske dejavnosti.

V prvem četrtletju 2020 se je BDP v EU zmanjšal za 3,3 %, v drugem četrtletju pa še za 11,4 %. Kulturne, razvedrilne in rekreacijske dejavnosti so bile v drugem četrtletju 2020 med najbolj prizadetimi z vidika zmanjšanja števila zaposlenih in bruto dodane vrednosti. Večji upad je bil samo še v trgovinski dejavnosti. (Glej opombo 13) Nato je – po sproščanju zaščitnih ukrepov maja 2020 – večina dejavnosti začela okrevati, razen gostinstva (in turizma nasploh) ter kulturnih, razvedrilnih in rekreacijskih dejavnosti. (Glej opombo 14)

Tudi v Sloveniji je bil po poročanju Urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) (Glej opombo 15) vpliv epidemije COVID-19 na gospodarsko aktivnost (v drugem valu epidemije) zelo izrazit v storitvenih dejavnostih. Največji upad dodane vrednosti je bil v razvedrilnih (katerim je prišteta tudi kultura), športnih, rekreacijskih in osebnih storitvah, predvsem zaradi njihovega zaprtja oziroma omejenega delovanja v času najstrožjih omejitev spomladi 2020, v zadnjih mesecih leta ter v začetku aprila 2021 zaradi ohranitve določenih omejitvenih ukrepov fizičnega distanciranja in nošenja mask ter samozaščitnega obnašanja. Na podlagi UMAR-jeve napovedi gospodarskih gibanj (Glej opombo 16) spomladi 2021 naj bi storitve, ki jih je epidemija bolj prizadela, začele okrevati v istem letu in bi večinoma svojo predkrizno raven dosegle do leta 2023.

Vlada Republike Slovenije je k ukrepom za zamejitev širjenja bolezni COVID-19 na področju kulturnih dejavnosti pristopila z metodo področnega reševanja posameznih kulturnih dejavnosti, tako da jih ni povsem zaprla, temveč je omogočala spremenjene oblike in načine delovanja. Zato je v letu 2020 izplačala vsa v proračunu MK načrtovana programska sredstva, če so bili projekti izvedeni v prilagojeni ali digitalni obliki, in sicer tako javnemu kot zasebnemu sektorju.

Prav tako so imeli subjekti, ki delujejo na področju kulture, možnost prejemanja interventnih sredstev, namreč s prejemanjem 80 % nadomestila plač ali temeljnega mesečnega dohodka za samozaposlene in samostojne podjetnike v kulturi, lahko pa so bili oproščeni tudi plačila prispevkov za socialno varnost. V letu 2020 so subjekti s področja kulture po zbranih podatkih črpali za 68,5 milijona interventnih sredstev. Za dodatno okrevanje kulturnega sektorja se uveljavlja tudi bon za izboljšanje gospodarskega položaja na področju potrošnje v gostinstvu, turizmu, športu in kulturi, ki ga lahko prejemniki med drugim uporabijo za kulturne dejavnosti, kot so:

47.610	Trgovina na drobno v specializiranih prodajalnah s knjigami
59.140	Kinematografska dejavnost
82.300	Organiziranje razstav, sejmov, srečanj
85.520	Izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje na področju kulture in umetnosti
90.010	Umetniško uprizarjanje
90.020	Spremljajoče dejavnosti za umetniško uprizarjanje
90.040	Obratovanje objektov za kulturne prireditve
R91.020	Dejavnost muzejev
R91.040	Dejavnost botaničnih in živalskih vrtov, varstvo naravnih vrednot

Spremenjeni pogoji za delovanje kulturnih dejavnosti v Republiki Sloveniji, zlasti v prvem in drugem valu epidemije bolezni COVID-19, so pokazali, da so potrebni nujni premiki na področju digitalizacije kulturnih vsebin in delovanja celotnega kulturnega sektorja, okrepitev javnih zavodov s tehnično in programsko opremo, sprememba dosedanjih prostorskih rešitev za kulturno udejstvovanje ter prenova modelov komuniciranja s prejemniki kulturnih dobrin. Prav tako se je zaradi omejenega prehajanja območij, tako znotraj regij Republike Slovenije kot med državami EU, pokazala potreba po decentralizaciji kulturnih dejavnosti, njihovega delovanja in izvajanja dogodkov, njihovi teritorialni razpršenosti in krepitvi kulturne ponudbe na regionalni in lokalni ravni, vzpostavitvi novih kulturnih prizorišč in oživljanju kulturne dediščine na celotnem ozemlju Republike Slovenije in širše, znotraj enotnega slovenskega kulturnega prostora.

Epidemija bolezni COVID-19 je pokazala določene prednosti institucionaliziranega, javno financiranega modela kulture v Republiki Sloveniji v primerjavi z drugimi evropskimi državami, saj je velik delež kulturnega sektorja kljub zaprtju od države prejemal vsa sredstva za svoje delovanje, prav tako so ansambli z vajami ohranjali ustvarjalno kondicijo. Vsi, ki v tem času niso mogli delovati, so bili deležni interventnih ukrepov čakanja na delo, nadomestila plač v višini 80 %, oprostitve plačila socialnih prispevkov ali prejemanja temeljnega mesečnega dohodka v mesečni višini 700 evrov. Zato bo prehod k ponovni oživitvi dejavnosti lažji kot v državah, v katerih je delež BDP, namenjen kulturi, precej nižji od 0,6 %, ki velja za Slovenijo, saj subjekti, ki delujejo na področju kulture pri nas, zaradi morebitne insolventnosti niso bili prisiljeni v množično odpuščanje ali trajno zaprtje.

Poleg posledic bolezni COVID-19 kulturne dejavnosti v Sloveniji še vedno čutijo posledice finančne krize po letu 2008. Po rasti proračunskih sredstev za področje kulture v prvem mandatu ministra dr. Vaska Simonitija (2004–2008) je v obdobju 2009–2012 nastopilo obdobje njihovega zmanjševanja. Leta 2017, ob koncu izvajanja Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2014–2017, je Slovenija za kulturne storitve namenila 277,8 milijona evrov oziroma 0,6 % BDP. Podatek 0,6 % BDP velja tudi za leto 2019, kar nas sicer uvršča med države, ki so nad povprečjem EU-28 (ta je 0,4 %), vendar se je odstotek BDP za kulturne storitve v Sloveniji v obdobju 2008–2017 zlagoma zmanjševal. Tudi zasebna vlaganja v kulturo so skromna in organizacijam v kulturi ne omogočajo pomembnejšega izboljšanja finančnega stanja.

Večletna odsotnost finančnih razvojnih vlaganj je privedla do poslabšanja pogojev za delo, dotrajane infrastrukture in slabe tehnične in tehnološke opremljenosti izvajalcev, na mnogih področjih pa je opazen tudi razvojni zaostanek pri uvajanju digitalizacije in dostopnosti kulturnih vsebin. Zaradi več kot desetletje trajajočih finančnih omejitev je tudi javna kulturna infrastruktura slabo vzdrževana, finančnih vložkov v posodobitev ali nakup tehnične opreme je malo, pri novogradnjah pa je zaostanek še večji. Znižanje programskih sredstev je na mnogih področjih povzročilo erozijo kakovosti, pestrosti in dostopnosti kulturnih vsebin.

V letu 2020 je MK financiralo 73 javnih zavodov: 28 javnih zavodov, katerih ustanoviteljica je država, ter 45 javnih zavodov, katerih ustanoviteljice so lokalne skupnosti. Današnje stanje je posledica postopnega prenašanja vse več finančnih obveznosti z lokalnih skupnosti na državo. Leta 1989 je država sicer redno financirala 68 javnih zavodov, pri tem pa je treba upoštevati še dejstvo, da je bil takrat današnji ZVKDS razdeljen na 7 zavodov ter restavratorski center. Z leti se je povečevalo tudi število zaposlenih. Skupna sredstva so med leti nihala, od leta 2000 do 2009, ko je bil delež proračuna MK nad 2 % državnega proračuna, so naraščala. Leta 2009, ko je bil delež proračuna MK rekordnih 2,2 %, so tudi sredstva za javne zavode dosegla najvišjo vrednost, 112,5 milijona evrov (55 % celotnega proračuna). Od leta 2010 do 2015 so upadala, leta 2016 so začela znova nekoliko naraščati. Leta 2017 je bilo za delovanje javnih zavodov namenjenih dobrih 103 milijone evrov, kar je predstavljalo približno 67 % celotnega proračuna MK. Od tega je bila večina financiranja (približno 70 %) namenjena plačam (kot tudi že vsaj od leta 2008). Razlogov za občutnejšo rast odstotka sredstev v obdobju 2016–2017, ki jih je ministrstvo namenilo za javne zavode, je več: v letih 2016 in 2017 so se v skladu z dogovoroma med vlado in sindikati v javnem sektorju postopno začeli odpravljati varčevalni ukrepi na področju plač. Znatno povečanje sredstev je nato sledilo v letu 2020, ko so sredstva za javne zavode znašala 117 milijonov evrov, ter predvsem v letu 2021, ko je ministrstvo razpolagalo z rekordnim proračunom v zgodovini v višini 238 milijonov evrov. V letu 2021 je ministrstvo v javnih zavodih znatno povečalo predvsem sredstva za nakup najnujnejše opreme in investicijsko vzdrževanje. Javni zavodi imajo poleg državnega (ali lokalnega) proračuna tudi druge vire prihodkov. MK večinsko financira tako nacionalne (približno 80 % celotnega njihovega prihodka) kot občinske javne zavode (približno 60 % njihovega celotnega prihodka). Javni zavodi si bodo šele z načrtnim zvišanjem investicijskih sredstev v spremembah proračunov 2021 in 2022 in uveljavitvijo ZZSDNPK opomogli od varčevalnih ukrepov, ki so bili uvedeni kot odziv na finančno krizo. V zadnjih letih se je povečala tudi njihova administrativna obremenjenost, to pa še dodatno zmanjšuje njihovo ustvarjalnost.

Ob tem se je ne glede na majhno rast prebivalstva v Sloveniji močno povečal delež samozaposlenih v kulturi s pravico do vpisa v razvid, in sicer s 1803 oseb v letu 2015 na 3258 oseb konec leta 2020, kar predstavlja več kot 80-odstotno povečanje. Zviševalo se je tudi število samozaposlenih v kulturi s pravico do plačila prispevkov za socialno varnost, in sicer se je v samo pet letih povečalo za več kot 30 % (s 1825 oseb leta 2016 na 2405 oseb v letu 2020). S tem so se občutno povečevala tudi proračunska sredstva, namenjena za plačilo prispevkov za samozaposlene v kulturi (s 6,6 milijona v letu 2015 na 10,2 milijona v letu 2020). Prav tako se je intenzivno povečevalo število društev oziroma zavodov, ki imajo status nevladne organizacije v javnem interesu na področju kulture. V prvem desetletju (2000–2010) je imelo status 143 pravnih subjektov, ki delujejo na področju kulture. V drugem desetletju (2011–2020) je status dobilo kar 529 pravnih subjektov, to pomeni skoraj 4-kratno povečanje tistih, ki imajo status nevladne organizacije v javnem interesu na področju kulture. Na dan 1. maja 2021 je bilo v register vpisanih 696 društev oziroma zavodov, ki imajo status nevladne organizacije v javnem interesu na področju kulture, od tega samo 11 takih, ki imajo status od leta 2000. Obe dejstvi, tako skoraj podvojitev števila samozaposlenih, ki so vpisani v razvid delujočih v kulturi, kot 4-kratno povečanje števila nevladnih organizacij v javnem interesu na področju kulture, kažeta neselektivnost pri podeljevanju statusov na področju kulture. S takšno strategijo postaja MK socialni korektiv, namesto da bi skrbelo in spodbujalo ustvarjalnost in podpiralo kakovost umetniškega ustvarjanja. Tako izrazito povečanje števila zainteresiranih deležnikov na sredstva v proračunu ministrstva postaja finančno nevzdržno, saj prihaja do drobljenja sredstev in zato zniževanja produkcijske kakovosti, zato je treba področje samozaposlenih v kulturi in nevladnih organizacij v javnem interesu na področju kulture analizirati in določiti natančnejša merila za pridobitev statusa.

Med področji kulture so prisotna tudi druga nesorazmerja, ki jih je treba ustrezno rešiti. V primerjavi z močno institucionalizirano gledališko dejavnostjo so v slabšem položaju zlasti knjižno, filmsko in likovno področje, saj je poklicna dejavnost znotraj teh panog skoraj v celoti prepuščena delu na trgu, delovanju v okviru nevladnih organizacij in samozaposlenim v kulturi, zato je bilo in je treba ta področja zaradi večje stopnje ogroženosti v času bolezni COVID-19 in po njej finančno okrepiti. S krčenjem in preobrazbo medijskega prostora se zmanjšuje tudi vloga umetnostne kritike in refleksije, ki je nujna za strokovno ovrednotenje pomena in kakovosti umetniškega ustvarjanja in drugih dosežkov na področju kulture.

V zadnjih desetletjih se krepi tudi povezanost kulture z drugimi področji, zlasti z znanostjo in izobraževanjem, kultura je vse pomembnejši spodbujevalec turizma, s tem pa tudi gospodarstva. Pri pridobivanju sredstev iz evropskih podpornih mehanizmov in učinkovitosti njihovega črpanja je bil s potrditvijo slovenskega NOO na področju kulture že dosežen vidni napredek, vendar je treba učinkovitost še okrepiti, prav tako pri uveljavljanju slovenske kulture v mednarodnem okolju.

Javnofinančne okoliščine, ki so se vzpostavile ob nastopu gospodarske krize leta 2008, so za več kot desetletje zaznamovale in osiromašile slovensko kulturo. Posledice varčevalnih ukrepov pomembno vplivajo na uresničevanje javnega interesa na področju kulture, tako v javnem kot zasebnem sektorju. Po obdobju delnih sanacijskih in popravljalnih ukrepov sta zdaj potrebna skupen premislek ter izvedba potrebnih sistemskih sprememb, zlasti glede možnosti za posodobitev nekaterih mehanizmov za zasebna vlaganja v kulturo, razvoja novih občinstev ter večje vključenosti prebivalstva v kulturo, natančnejše opredelitve statusa izvajalcev kulturnih programov, vključno s samozaposlenimi v kulturi, posodobitve javnega sektorja v kulturi, infrastrukturnega razvoja ter razvoja novih vsebinskih potencialov, ki so povezani s tehnološkim in družbenim razvojem. Doslej sprejeti ukrepi so v najboljšem primeru ohranjali doseženo raven slovenske kulture, s to strategijo in načrtovanimi ukrepi pa je treba v naslednjem obdobju spodbuditi in omogočiti že dalj časa pričakovan razvojni preboj in uveljavitev družbenega pomena slovenske kulture, kar je glavni prednostni cilj te resolucije.

Razvojni potenciali kulture

Uveljavlja se razumevanje o pomembnosti razvojnih potencialov kulture. Po podatkih Evropske komisije to področje sodi med pomembnejše tvorce novih delovnih mest, gospodarske rasti ter vključujoče in trajnostne družbe znanja: »… v skupnem interesu vseh držav članic je, da se v celoti izkoristijo možnosti izobraževanja in kulture kot gonilne sile za ustvarjanje delovnih mest, socialno pravičnost, aktivno državljanstvo, pa tudi kot sredstvo za izražanje identitete Evrope v vsej njeni raznolikosti. Zaradi tega je še bolj pomembno, da je načrtovanje razvoja tega področja pravočasno, strokovno in povezano.« (Glej opombo 17)

Mesta, ki vlagajo v kulturo, privabijo več delovnih mest in človeškega kapitala kot druga primerljiva mesta, kot se je pokazalo pri Obzorniku kulturnih in ustvarjalnih mest (Glej opombo 18), ki ga je razvilo Skupno raziskovalno središče (Glej opombo 19). Na podeželskih območjih obnova in izboljšanje kulturne in naravne dediščine prispevata k potencialu rasti in trajnosti. Celostno upravljanje kulturnih in naravnih dobrin spodbuja ljudi k odkrivanju in ukvarjanju z njimi. Regionalno in evropsko teritorialno sodelovanje ustvarjata rast in delovna mesta ter spodbujata Evropo kot destinacijo, tudi prek makroregionalnih kulturnih poti. Kultura pozitivno vpliva tudi na ustvarjanje novih delovnih mest, rast in krepitev zunanje trgovine. Na evropski ravni je zaposlovanje v kulturnem sektorju v obdobju 2011–2019 postopoma naraščalo in leta 2019 doseglo 7,4 milijona zaposlenih, presežek v trgovini s kulturnimi dobrinami pa je 3,7 milijarde evrov (Glej opombo 20). Smiselno je spodbujati inovacije, to potrjujejo številni primeri dobrih praks iz tujine, denimo na področju ustvarjalnih vozlišč, v katerih sodelujejo, se povezujejo in soustvarjajo samostojni ustvarjalci in prebivalci.

Center OECD za raziskave in inovacije na področju izobraževanja poskuša kot inovativno področje spodbuditi učenje ustvarjalnega in kritičnega mišljenja, h kateremu lahko prispeva umetnost v smislu potrebnega širjenja in uporabe na vseh ravneh izobraževanja in usposabljanja. (Glej opombo 21)

Evropska komisija je Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij maja 2018 posredovala Novo evropsko agendo za kulturo (Glej opombo 22), s katero se je odzvala na poziv evropskih voditeljev, naj se s kulturo in izobraževanjem doseže več za ustvarjanje bolj povezane družbe in podobo privlačne EU. Njen cilj je izkoristiti celoten potencial kulture za pomoč pri vzpostavitvi bolj vključujoče in pravične Unije, ki podpira inovacije, ustvarjalnost ter trajnostna delovna mesta in rast: »Evropa se po hudi finančni krizi spopada z naraščajočimi socialnimi neenakostmi, raznolikimi populacijami, populizmom, radikalizacijo in terorističnimi grožnjami. Nove tehnologije in digitalna komunikacija preoblikujejo družbo s spreminjanjem življenjskih slogov, vzorcev porabe in razmerij moči v gospodarskih vrednostnih verigah. V teh spreminjajočih se razmerah je vloga kulture pomembnejša kot kdaj koli prej.« Nova agenda se osredotoča na tri strateške cilje: (1) izkoriščanje moči kulture in kulturne raznolikosti za socialno kohezijo in blaginjo, (2) podpiranje na kulturi temelječe ustvarjalnosti v izobraževanju in inovacijah ter za delovna mesta in rast ter (3) krepitev mednarodnih kulturnih povezav. Ob tem pa poudarja dve področji ukrepanja politike na ravni Evropske skupnosti, ki bosta prispevali k doseganju omenjenih ciljev: zaščito in vrednotenje kulturne dediščine ter Digital4Culture. Delovni načrt za obdobje 2019–2022 med prednostnimi temami za evropsko sodelovanje v oblikovanju kulturnih politik navaja: (1) trajnost kulturne dediščine, (2) kohezijo in blaginjo, (3) podporno okolje za umetnike, kulturnike in ustvarjalce ter evropske vsebine, (4) spolno enakost ter (5) mednarodne kulturne odnose.

Z letom 2021 se je začela nova evropska finančna perspektiva evropske kohezijske politike. Cilji kohezijske politike 2021–2027, ki jih bodo prioritetno uresničevali razvojni projekti, so: pametnejša Evropa s spodbujanjem inovativne in pametne gospodarske preobrazbe, bolj zelena, nizkoogljična Evropa s spodbujanjem prehoda na čisto in pravično energijo, zelene in modre naložbe, krožno gospodarstvo, prilagajanje podnebnim spremembam ter preprečevanje in upravljanje tveganj, bolj povezana Evropa z izboljšanjem mobilnosti in regionalne povezljivosti IKT, bolj socialna Evropa za izvajanje evropskega stebra socialnih pravic ter Evropa, ki je bliže državljankam in državljanom, in sicer s spodbujanjem trajnostnega in celostnega razvoja mest, podeželja in obalnih območij ter lokalnih pobud. MK bo v medresorskih usklajevanjih zagotovilo ustrezen delež sredstev iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov za sofinanciranje najpomembnejših razvojnih programov na področju kulture, zlasti za ohranjanje kulturne dediščine in njeno vključevanje v turistično ponudbo Slovenije, razvoj obstoječih in novih občinstev, uveljavitev slovenske umetnosti in ustvarjalnosti v tujini, dejavnosti na področju KUV, digitalizacijo in uvedbo novih tehnologij, razvoj kulturnega in kreativnega sektorja ter kulturnega turizma, spodbujanje razvoja distribucijske mreže ter zmanjševanje regionalnih razvojnih zaostankov na področju kulture, vključno s tako grajenim okoljem, ki je prijazno do narave in upošteva dediščino.

Za zagotavljanje enakomernega razvoja na področju kulture, dostopnosti do kulturnih dobrin, konkurenčnosti slovenskega jezika v digitalnem okolju in ohranjanja najbolj ogrožene kulturne dediščine so se z ZZSDNPK za obdobje 2021–2027 zagotovila dodatna sredstva v višini 122.600.000,00 evrov. Po menjavi vlade marca 2020 je bila uveljavitev zakona v proračunih za leti 2021 in 2022 uspešna v mandatu ministra dr. Vaska Simonitija, poskrbeti pa je treba za finančno kontinuiteto pri njegovem izvajanju v proračunih od leta 2023 dalje. Sredstva državnega proračuna so na podlagi ZZSDNPK namenjena naslednjim nujnim programom:

-

sanaciji najbolj ogroženih in najpomembnejših kulturnih spomenikov v lasti Republike Slovenije ter v lasti lokalnih skupnosti in drugih pravnih ter fizičnih oseb,

-

ureditvi osnovnih prostorskih pogojev in nakupu opreme za javne zavode s področja kulture, katerih ustanoviteljica je država ali lokalna skupnost,

-

podpori razvoju sodobnih knjižničnih storitev v potujočih knjižnicah s sofinanciranjem nakupa ali obnov bibliobusov,

-

ohranjanju in obnovi najbolj ogrožene in najpomembnejše slovenske filmske, glasbene, baletne in plesne dediščine ter digitalizaciji kulturne dediščine,

-

gradnji najbolj ogroženih gradnikov infrastrukture za slovenski jezik v digitalnem okolju,

-

zagotavljanju najnujnejših prostorskih pogojev in opreme za razvoj ljubiteljske in nevladne kulture v lokalnih skupnostih in mladinske kulturne dejavnosti ter

-

odkupom predmetov kulturne dediščine in sodobne umetnosti.

Posebna priložnost za krepitev prepoznavnosti slovenske kulture v Evropi in svetu so v tem obdobju predsedovanje Republike Slovenije Svetu Evropske unije v drugi polovici leta 2021, predstavitev Republike Slovenije v okviru častnega gostovanja na knjižnem sejmu v Frankfurtu leta 2023 in Nova Gorica kot evropska prestolnica kulture leta 2025. Pri tem se je treba zavedati, da je slovenska kultura v Evropi in svetu zanimiva, kolikor se razlikuje od drugih nacionalnih kultur, zaradi česar je treba ohranjati naše narodne posebnosti in kulturno identiteto.

Vključenost v kulturno udejstvovanje

Rezultati evropske raziskave Eurobarometer (Glej opombo 23) iz leta 2017 so pokazali, da je 53 % sodelujočih Evropejcev menilo, da imajo države članice podobne skupne vrednote, 41 % pa jih je menilo, da to ne drži. Kultura je na vrhu seznama dejavnikov, za katere je najverjetneje, da prispevajo k oblikovanju občutka povezovanja in skupnosti, vendar podatki te raziskave kažejo tudi, da več kot tretjina Evropejcev sploh ne sodeluje v kulturnih dejavnostih. Kulturno udejstvovanje vpliva na zdravje in dobro počutje ljudi, več kot dve tretjini anketirancev (71 %) sta se strinjali, da se z »bivanjem v bližini krajev, povezanih z evropsko kulturno dediščino, lahko izboljša kakovost življenja«. (Glej opombo 24) Ti podatki potrjujejo, da dostopnost kulture predstavlja drugi najpomembnejši dejavnik dobrega počutja, takoj za odsotnostjo bolezni. Večina ljudi s fizičnimi ali intelektualnimi ovirami je še vedno prikrajšanih, podobno je tudi pri marginaliziranih skupinah. Dostopnost je načelo, ki vpliva na mnoga področja posameznikovega življenja, razumeti jo je treba na različnih ravneh sposobnosti in potreb – gibalni, senzorni, kognitivni in čustveni. V zadnjem obdobju je bilo narejenih nekaj pozitivnih premikov na področju vključevanja različnih segmentov prebivalstva v kulturno udejstvovanje, za celovitejše premike pa je potreben sistemski pristop; zlasti zaskrbljujoča je situacija med revnejšimi sloji prebivalstva in starejšimi.

Dostop do kulture omogoča tudi slovenski vzgojno-izobraževalni sistem, vendar je tudi ta dostop omejen in ne zadošča za razvoj polne vključenosti in vzpostavitev trajnega odnosa posameznika do kulture. Z vidika zagotavljanja enakih možnosti je treba posebno skrb nameniti dostopnosti do kulture tako vzgojno-izobraževalnim zavodom kot Slovenkam in Slovencem v zamejstvu in po svetu ter pripadnicam in pripadnikom ranljivih skupin v Republiki Sloveniji, zlasti v okviru ljubiteljske dejavnosti. (Glej opombo 25)

Živimo v času digitalne preobrazbe celotne družbe, obseg in narava teh sprememb sta že in še bosta zaznamovala našo bivanjsko izkušnjo. Razvoj na tem področju prinaša nove in inovativne oblike umetniškega ustvarjanja in oblikovanja novih kulturnih, umetniških in družbenih kontekstov ter bolj demokratičen dostop do različnih vsebin. Odprava fizičnih ovir pri dostopnosti objektov in prizorišč za ljudi z gibalnimi ovirami, tudi pri izgradnji in prenovi kulturne infrastrukture, je danes samoumevna, nenazadnje jo narekujejo tudi predpisi, bolezen COVID-19 pa je še posebej izrazito pokazala, da je treba pospešeno razvijati tudi digitalno dostopnost kulturnih vsebin.

Zasnova ReNPK 2022–2029

Trenutno velja več področnih strategij, ki jih je v obdobju od leta 2016 sprejela Vlada Republike Slovenije. To so: Strategija razvoja nacionalnega programa filmske vzgoje (2016), arhitekturna politika Slovenije Arhitektura za ljudi (2017), Strategija kulturne dediščine 2020–2023 (2019) ter Nacionalna strategija za razvoj bralne pismenosti za obdobje 2019–2030 (2019). Za področje kulture so pomembne tudi nekatere druge strategije – Strategija razvoja slovenskih splošnih knjižnic 2013–2020 ter Strategija razvoja Slovenije 2030, še posebej pa Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2021–2025 (2021).

ReNPK 2022–2029 celostno obravnava in povezuje vrsto različnih področij, njen cilj pa je oblikovanje celovite in heterogene strategije na področju kulture ter določitev prioritet. K vsakemu izmed področij pristopa posamično, a hkrati z zavedanjem, da je o sistemskih predlogih treba razmišljati celostno in povezovalno. Temelji na ugotovitvah o razvojnem potencialu in družbenih prispevkih kulture, hkrati pa izhaja iz temeljnega razumevanja, da sta kultura in umetnost vrednoti sami po sebi. Strategija ima ambicijo utemeljiti in podpreti skupno zavezo deležnikov področja, da se kulturo, umetnost in ustvarjalnost v Republiki Sloveniji umesti v središče družbe. Ob naglih in pogosto tudi nepredvidljivih družbenih in tehnoloških spremembah moramo biti pripravljeni na vznikanje vedno novih umetniških in skupnostnih praks, zato je treba vzpostaviti tudi mehanizme njihovega razvoja. Pomembno je namreč, da se kultura razvija in vzpostavlja kot družbeno povezovalen in vključujoč družbeni podsistem, ki spodbuja in omogoča individualno in skupnostno ustvarjalno (samo)uresničevanje in refleksijo.

ReNPK 2022–2029 opredeljuje vlogo kulture v razvoju Republike Slovenije in slovenskega naroda ter javni interes zanjo, področja kulture, na katerih se zagotavljajo kulturne dobrine kot javne dobrine, in prednostne cilje kulturne politike ter predvideva usmeritve na področju investicij v javno kulturno infrastrukturo v prihodnjem osemletnem obdobju.

Poslanstvo ReNPK 2022–2029

Poslanstvo ReNPK 2022–2029 je, da se slovensko kulturo uveljavi kot pomemben družbeni dejavnik, ki omogoča razvoj, rast in prepoznavnost slovenske narodne substance tako doma kot v svetu ter zagotavlja pogoje za ustvarjalnost, svobodo izražanja in (avto)refleksijo posameznika. Za dosego tega se povezuje z drugimi sektorji, s ciljem sooblikovanja ustvarjalne, povezane in trajnostno usmerjene demokratične družbe.

Prednostni cilji ReNPK 2022–2029 so:

-

okrepiti vlogo kulture kot povezovalne in združevalne sile v javnem življenju, še posebej pri oblikovanju slovenske narodne identitete in domoljubja ter pri utrjevanju državotvorne zavesti, družbene etike, dialoga, medsebojnega spoštovanja ne glede na spol, generacijske in socialne razlike ter politično pripadnost,

-

zagotavljati kulturni pluralizem, svobodo izražanja in enake možnosti za ustvarjanje ter za kulturno raznolikost, s posebno pozornostjo za vzpostavljanje enakih možnosti ne glede na spol, starost, socialni položaj ali druge danosti,

-

skrbeti za slovenski jezik, vključno z narečji, ter okrepiti vlogo in pomen slovenskega jezika znotraj enotnega slovenskega kulturnega prostora in v mednarodnem okolju, vključno s skrbjo za jezik in kulturo Slovenk in Slovencev v zamejstvu in po svetu,

-

skrbeti za ohranjanje in razvijanje kulturne identitete avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti, romske skupnosti, pripadnic in pripadnikov etničnih skupin ter krepitev podpore za izvajanje in promocijo kulturnih dejavnosti pripadnic in pripadnikov ranljivih skupin v Republiki Sloveniji,

-

spodbuditi medresorsko povezovanje kulture, še posebej z gospodarstvom, turizmom, izobraževanjem, socialo in družino ter zagotoviti prisotnost kulturnih vsebin znotraj politik drugih resorjev,

-

zagotoviti vzpostavitev vzdržnega, učinkovitega, stabilnega in transparentnega sistema financiranja kulture, vključno z načrtovanjem nadaljevanja ZZSDNPK po letu 2027 in proučitvijo možnosti za ustrezno oblikovano in učinkovito davčno okolje, ki bo spodbujalo tudi zasebna vlaganja v kulturo,

-

upoštevati trenutno situacijo in razvojne perspektive na področju kulturnega sektorja ter vzpostaviti pogoje za njegovo prilagodljivost na spremembe in razvoj z zmanjševanjem administrativnih ovir, izobraževanjem in usposabljanjem,

-

pospešiti digitalizacijo, uvajanje novih tehnologij in sodobnih pristopov na področju kulture in organizacije kulturnega sektorja,

-

zagotoviti posodobitev in izgradnjo nujno potrebne javne kulturne infrastrukture,

-

zaščititi in promovirati slovensko kulturno dediščino, vključno s prizadevanji za ohranjanje naravnega okolja in kulturne krajine,

-

okrepiti vključenost prebivalstva v kulturno dogajanje, razvijati ljubiteljsko kulturo in zagotavljati KUV kot vseživljenjsko učenje – razvijati kulturno zavest in izražanje pri otrocih in mladih,

-

decentralizirati slovenski kulturni prostor in povečati dostopnost kulture na celotnem ozemlju Republike Slovenije in širše znotraj enotnega slovenskega kulturnega prostora – doseči večjo zastopanost kulture na regionalni in lokalni ravni,

-

okrepiti navzočnost kulturnih vsebin v medijih in vzpodbuditi refleksijo o kulturnih oziroma umetniških dosežkih v Republiki Sloveniji in tujini,

-

okrepiti mednarodno promocijo slovenske kulture oziroma umetnosti ter doseči večjo prepoznavnost Republike Slovenije in njene kulturno-umetniške dejavnosti v mednarodnem okolju.

Namen ReNPK 2022–2029 je pripraviti izhodišča za učinkovitejše vključevanje kulture pri načrtovanju razvoja slovenske družbe in osebne rasti slehernega posameznika. Ta bodo temeljila na poglobljenem razumevanju javnega interesa in skupnega dobrega, sodobnih znanstvenih dognanjih ter oblikovanju spodbudnega okolja za varovanje in uresničevanje širokega nabora potencialov slovenske kulture in naših kulturnih vrednot.

III. NAČRT

Republika Slovenija bo na ustvarjalnosti in inovativnosti temelječa država, s kulturo, ki bo zavzemala enakovredno mesto ob drugih pomembnih družbenih podsistemih in bo skupaj z jezikom prepoznana kot zgodovinski temelj za oblikovanje naše nacije ter uveljavljena kot dejavnik spodbujanja in razvijanja ustvarjalnih sposobnosti posameznika ter soustvarjanja družbene blaginje, oblikovanja družbenih vrednot, temelječih na krepitvi vloge slovenskega jezika, spoštovanju naših narodnih posebnosti ter obenem na trajnostnem razvoju in povezanosti v skupnost. Kultura in umetnost bosta Republiko Slovenijo v mednarodnem prostoru uveljavili kot prepoznavno in pomembno evropsko regionalno ustvarjalno središče z intenzivno izmenjavo kulturnih in umetniških vsebin, obnovljena in oživljena kulturna dediščina pa bo s sodobnimi pristopi, tudi raznovrstnimi umetniškimi praksami, privlačen del prenovljenega kulturnega in turističnega utripa Slovenije, namenjenega različnim ciljnim skupinam, lokalnim skupnostim, obiskovalkam in obiskovalcem. Državljanke in državljani Republike Slovenije, Slovenke in Slovenci v zamejstvu in po svetu ter druge osebe, ki živijo in ustvarjajo v Republiki Sloveniji, se bodo v kulturno dogajanje vključevali v vseh starostnih obdobjih, umetnice in umetniki ter drugi poklici v kulturi bodo prepoznani kot družbena skupina, ki pomembno prispeva h kakovosti življenja družbe in posameznika. Splošno sprejeto bo razumevanje, da je kultura pomembna za varovanje individualnih in družbenih vrednot, svobode mišljenja in delovanja ter sodobnih demokratičnih procesov. Učinkovit kulturni sektor bo znatno vplival tudi na razvoj in mednarodno konkurenčnost slovenskega gospodarstva, razvoj na področju digitalizacije pa bo omogočal visoko raven dostopnosti ter vključenosti vsebin in občinstev. S spodbujanjem različnih kulturnih izrazov in medkulturnega dialoga se bo okrepilo medsebojno zaupanje, vzpostavili se bodo odnosi, temelječi na spoštovanju in medsebojnem razumevanju. Učinkovita promocija slovenske kulture in umetnosti prek razvejene in strokovno usposobljene diplomatske mreže, kulturnih središč v strateško pomembnih državah ter uspešno izvedenih programov gostovanj in izmenjav bo zagotovila, da bo Republika Slovenija tudi v tujini prepoznana kot ustvarjalna, inovativna in razvita, s tem pa za sodelovanje privlačna kulturna skupnost.

Poslanstvo MK oziroma Vlade Republike Slovenije je oblikovati kulturi naklonjene razmere, ki bodo omogočile uresničitev inovacijskih, ustvarjalnih, ekonomskih in družbenih potencialov tega področja. Za doseganje teh ciljev nameravata razvijati in uveljaviti potrebne spremembe in izboljšave kulturno-političnega sistema, to pomeni zagotovitev višje stopnje medsektorske povezanosti in vpetosti kulture v trajnostne razvojne strategije, izboljšavo in posodobitev sistema nosilcev kulturnih dejavnosti, prenovo in izgradnjo javne kulturne infrastrukture ter pospešeno uvajanje novih tehnologij in pristopov, digitalno preobrazbo, vzpostavitev vzdržnega in obenem stabilnega sistema financiranja, višjo stopnjo vključenosti prebivalstva in vseh družbenih skupin v kulturno dogajanje, vpetost kulturnih vsebin v izobraževalne procese in učinkovito mednarodno promocijo in mednarodno prepoznavnost slovenske kulture.

IV. CILJI

1.

Uveljavitev pomena kulture za identiteto naroda: v javnosti ozavestiti prispevek in pomen kulture za družbeni napredek in dobrobit državljank in državljanov Republike Slovenije ter Slovenk in Slovencev v zamejstvu in po svetu

Splošna in zainteresirana javnost, predstavniki državne in lokalnih oblasti, ključni deležniki na področju kulture ter predstavniki drugih področij prepoznavajo vlogo in pomen kulture za trajnostni razvoj slovenske družbe in ohranjanje ter krepitev temeljnih humanih vrednot državljank in državljanov Republike Slovenije ter Slovenk in Slovencev v zamejstvu in po svetu. Posebnosti slovenske kulture, ki temelji na bogati ljudski kulturi s prazgodovinskimi koreninami in z alpskimi, panonskimi, mediteranskimi in osrednjeslovenskimi prvinami (Glej opombo 26) in še posebno s slovenskim jezikom, ki z bogastvom petdesetih narečij, porazdeljenih v sedem večjih skupin, (Glej opombo 27) predstavlja jezikovno izvirno posebnost, so temelj za ohranjanje identitete slovenskega naroda. Z razvijanjem teh posebnosti se krepijo tudi spoštovanje naše države, pridobljene v procesu osamosvajanja, domoljubna zavest in ljubezen do slovenskega jezika in naše krajine. Kultura, umetnost in ustvarjalnost so vključene na vseh ravneh formalnega in neformalnega izobraževanja, spodbujajo ustvarjalno mišljenje, zanimanje za kulturne vsebine ter ukvarjanje z različnimi kulturnimi dejavnostmi, podpirajo razvoj prožnih oblik vseživljenjskega učenja ter prispevajo k razvoju različnih splošnih kompetenc, še posebej pa pomagajo oblikovati slovensko narodno, domoljubno in državotvorno zavest ter temeljne etične vrednote posameznika. S sistematičnim vključevanjem kulturnih vsebin v izobraževalni sistem tako pomagajo pri opolnomočenju vseh Slovenk in Slovencev pri njihovi rabi slovenščine kot maternega jezika, spodbujanju narodne zavesti, umetniškem izražanju in njihovem oblikovanju kot kulturno osveščenih osebnosti.

2.

Zagotavljanje kulturnega pluralizma, svobode izražanja in enakih možnosti za ustvarjanje

Kulturni pluralizem je eden od osrednjih temeljev nacionalne kulturne politike. Zagotavljati je treba ustrezne pogoje za delovanje tudi zunajinstitucionalnih (nevladnih) oblik ustvarjanja, omogočati široko paleto ustvarjalnosti, od tradicionalnih praks do sodobnih umetniških iskanj in raziskovanj. Pri tem mora biti kulturna politika nevtralna do idejnih, duhovnih, estetskih, slogovnih usmeritev, obenem pa poudarjati kriterije izvirnosti, visoke kakovosti, miselne, estetske in etične vrednosti ter vzpostaviti ločnico med odličnostjo in populizmom.

3.

Krepitev vloge in pomena slovenskega jezika znotraj enotnega slovenskega kulturnega prostora

Sprejeta Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2021–2025 je strateški dokument, ki daje pravno podlago za izvajanje dejavnosti na področju skrbi za slovenski jezik. Glede splošne jezikovne krajine ugotavlja, da so zakonodajne podlage za krepitev vloge in pomena slovenskega jezika ponekod pomanjkljive in premalo zavezujoče, zato so potrebne določene spremembe, prav tako je treba okrepiti tudi delovanje inšpekcijskih služb na tem področju. Za splošno javno rabo slovenskega jezika je pomembno nadaljevati postopke digitalizacije in razvijanje tehnoloških pogojev za strojno prevajanje, posebej za ranljive skupine. Dodatno je treba poskrbeti za promocijo slovenskega jezika v okviru pristojne službe MK in dvig bralne pismenosti in bralne kulture, zlasti pri otrocih in mladih, z dejavnostmi JAK, drugih pristojnih resorjev in inštitucij, ki skrbijo za to področje.

Posebno pozornost pri krepitvi jezikovnih zmožnosti je treba namenjati Slovenkam in Slovencem v zamejstvu in po svetu, in sicer z razvijanjem ustrezne kulturne infrastrukture in podporo kakovostnim programom slovenskih ustanov, društev in skupin zunaj mej matične domovine. Zagotoviti je treba povezovanje njihove kulturne dejavnosti z matično domovino in pomen slovenskega jezika krepiti s celovito promocijo slovenske kulture oziroma umetnosti v Evropi in po svetu.

4.

Skrb za ohranjanje in razvijanje kulturne identitete avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti, romske skupnosti, pripadnic in pripadnikov etničnih skupin ter krepitev podpore za izvajanje in promocijo kulturnih dejavnosti pripadnic in pripadnikov ranljivih skupin v Republiki Sloveniji

Tudi pri izvajanju kulturne politike je treba dosledno upoštevati z ustavo zagotovljene pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti, njihovo pravico do rabe maternega jezika, povezovanja z matičnima narodoma in ohranjanja kulturne dediščine. Upoštevati je treba tudi zakone in mednarodne dokumente o pravici do kulture v skrbi za romsko skupnost. Skrbeti je treba za kulturno udejstvovanje pripadnic in pripadnikov etničnih skupin ter pripadnic in pripadnikov ranljivih skupin v Republiki Sloveniji. Njihova prisotnost in dejavnost bogatita slovenski kulturni prostor, zato je treba spodbujati njihova prizadevanja za ohranjanje njihove kulture in identitete, kulturno-umetniško izražanje in predstavljanje njihove dejavnosti slovenski javnosti.

5.

Povezovanje z drugimi področji

Kulturna politika se mora povezovati z drugimi nacionalnimi politikami, še posebej z izobraževalnimi, okoljskimi, socialnimi, gospodarskimi, regionalnimi, turističnimi politikami ter zunanjo politiko. Vključena je v razvojne strategije vladnih organov, agencij in lokalnih skupnosti. S predstavniki drugih sektorjev je vzpostavljeno sodelovanje, ki prispeva k učinkovitejšemu reševanju problemov in boljšim rešitvam. Pestro kulturno življenje naj ima pomemben vpliv na dobrobit državljank in državljanov Republike Slovenije, Slovenk in Slovencev v zamejstvu in po svetu ter drugih oseb, ki živijo in ustvarjajo v Republiki Sloveniji, vplivati mora na kakovost bivalnega okolja in mednarodno prepoznavnost Republike Slovenije.

Kulturne vsebine se intenzivno vključijo v izobraževalne procese na vseh stopnjah in v vseh oblikah izobraževanja. Stalna strokovna usposabljanja in vseživljenjsko učenje, ki so značilni za področje kulture, prispevajo k visoki stopnji ključnih kompetenc na tem področju, omogočajo lažje vključevanje na trg dela, ohranjanje zaposlitvenih in samozaposlitvenih možnosti, poklicne mobilnosti in kariernih prehodov ter oblikovanje etičnih osebnostnih vrlin. Vplivajo tudi na boljšo konkurenčnost in prepoznavnost posameznika ter slovenske ustvarjalnosti in povečujejo inovativnost ter podjetnost. Potekajo prek formalnih in neformalnih izobraževalnih programov, in sicer s pomočjo štipendiranja, mentorstev, usposabljanj na delovnih mestih ali z vključevanjem v projekte, to pa pripomore k razvoju ustvarjalnega razmišljanja in sodobnih inovativnih izdelkov, k povezanosti z okoljem ter k razvoju v skladu s potrebami gospodarstva, turizma, znanosti in akademskega okolja. Pri tem se upošteva enotni slovenski kulturni prostor.

6.

Ustrezno financiranje in učinkovito upravljanje

Zagotoviti je treba ustrezen, vzdržen, učinkovit, fleksibilen in transparenten sistem financiranja kulture, ki bo zagotavljal veliko pestrost kulturnih vsebin, njihovo enakomerno teritorialno razpršenost in visoko umetniško kakovost, obenem pa učinkovite in administrativno manj obremenjujoče mehanizme, ki omogočajo dolgoročno in razvojno naravnano načrtovanje ter učinkovit nadzor nad porabo javnih finančnih sredstev. Za področje kulture je treba zagotavljati različne vire financiranja, s pomočjo spodbud in olajšav tudi zasebne, zbiranje teh sredstev v skladih in fundacijah ter spodbujati mecenstvo (donatorstvo) in sponzorstvo.

Pred iztekom obdobja (so)financiranja nujnih programov na področju kulture s strani Republike Slovenije, določenega v ZZSDNPK, je treba pripraviti temeljito analizo njegovih učinkov in vzpostaviti podlage za morebitno nadaljevanje po letu 2027. Proučujejo se možnosti o zakonski ureditvi virov financiranja po vzoru sklada, določenega v Zakonu o nevladnih organizacijah (Uradni list RS, št. 21/18, v nadaljnjem besedilu: ZNOrg). Navedeni sklad se namreč financira tudi iz tistih sredstev dohodnine, ki jih davčni zavezanci niso namenili za financiranje namenov, določenih v Zakonu o dohodnini (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 9/12 – odl. US, 24/12, 30/12, 40/12 – ZUJF, 75/12, 94/12, 52/13 – odl. US, 96/13, 29/14 – odl. US, 50/14, 23/15, 55/15, 63/16, 69/17, 21/19, 28/19 in 66/19), pa bi jih lahko. Glede na določbe ZNOrg se nenamenjeni del dohodnine v celoti prenese v sklad iz navedenega zakona, zaradi česar bi bilo treba vzpostaviti ustrezne pravne podlage za delitev teh sredstev. Obenem se preverja možnosti za zagotovitev sredstev iz promocijske takse, tudi na način, da se promocijska taksa poveča za toliko, da se doseže želeni cilj, pri čemer je smiselno, da se v ustreznem zakonu jasno določi namen porabe promocijske takse oziroma določi deleže, ki se namenijo za določen namen.

Zasnova in izvedba kulturnih politik temeljita na načelih natančne določitve javnega interesa na področju kulture. MK spremlja področje, nadzoruje izvajanje javnega interesa za kulturo ter opravlja naloge pri oblikovanju aktivnih kulturnih politik, posebej tudi na ravni medresorskega umeščanja kulture in zagotavljanja ustreznega deleža proračunskih sredstev, financiranja in nadzora nad porabo financ.

7.

Izobraževanje in usposabljanje z namenom pridobivanja ključnih kompetenc

Za lažje vključevanje na trg dela, ohranjanje zaposlitvenih in samozaposlitvenih možnosti, poklicne mobilnosti, kariernih prehodov ter vplivanje na večjo konkurenčnost in prepoznavnost slovenske ustvarjalnosti je treba razvijati ključne kompetence posameznikov, ki delujejo v kulturi, kar povečuje inovativnost, kreativnost ter podjetnost. V javnih zavodih bi bilo treba povečati konkurenčnost zaposlitev tudi za neumetniške poklice. Razvijati je treba usposabljanja v okviru zaposlitve, podporo novim kariernim perspektivam na področju kulture za mlade do 29 let, štipendije za specializirane poklice v kulturi, usposabljanja in mentorstvo.

8.

Digitalizacija in uvajanje novih tehnologij ter sodobnih pristopov

Izkušnja z boleznijo COVID-19 je v letu 2020 in prvi polovici leta 2021 že terjala delno preusmeritev k digitalnemu podajanju kulturnih vsebin in komuniciranju z javnostjo. S sredstvi v okviru ZZSDNPK se do leta 2027 načrtujeta sistematično digitaliziranje in arhiviranje gradiva na področju plesne, glasbene, gledališke in filmske dejavnosti. V okviru Načrta za okrevanje in odpornost se zagotavlja vzpostavitev platform e-Dediščina ter e-Arhiv in nacionalne platforme za kulturne vsebine e-Kultura.

Integracija kulture v digitalno okolje prispeva h krepitvi področja, vzpostavitvi bolj učinkovitih ustvarjalnih procesov ter razvoju inovativnih izdelkov in storitev. Način sprejemanja kulture je spremenjen, ne le zaradi naprednih oblik dostopa, produkcije in razširjanja, pač pa tudi na ravni ustvarjanja, učenja in vključevanja kulture v tehnološko napredno družbo. Od znanosti in inženiringa se tehnologija obrača k umetnosti in oblikovanju, digitalni prehod pa omogoča nove, inovativne oblike umetniškega ustvarjanja skozi vizualizacijo, virtualizacijo in igrifikacijo vsebin. Nadgradnja človekovega odnosa do tehnologije in njeno osmišljanje na način, da se spodbuja razvoj enostavne, transparentne, učinkovite in smiselne uporabe njenih zmožnosti in storitev, sta ključna za kulturo in družbo 21. stoletja. Oblikovanje tehnologije v dobro in po meri ljudi je skupaj z umetno inteligenco temeljni postulat humanizacije tehnologije.

9.

Izgradnja nujne javne kulturne infrastrukture

Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2022–2029 (ReNPK22–29)

Časovnica