TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zvezi z odločbo o prekršku delno spremeni tako, da se:

- postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrška po šestem odstavku 110. člena Zakona o pravilih cestnega prometa ustavi;

- storilcu za prekršek po desetem odstavku 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa izreče globa v znesku 300,00 EUR ter stranska sankcija 3 kazenske točke;

- enotna globa ne izreče in mora storilec za odločbo o prekršku in sodbo plačati sodno takso za vsako v znesku 90,00 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi z odločbo o prekršku.

ZPrCP v 110. členu določa pravilna ravnanja udeležencev v cestnem prometu ob prometni nesreči. Ravnanja v nasprotju z določbami tega člena so prekrški zoper varnost cestnega prometa, vendar pa niso storjeni z vozilom. Glede na navedeno zanje ni mogoče uporabiti domneve odgovornosti iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP, saj se ta nanaša le na prekrške, ki so zoper varnost cestnega prometa storjeni z vozilom.

V konkretnem primeru sta tako prekrškovni organ kot sodišče prve stopnje glede prekrška po šestem odstavku 110. člena ZPrCP zmotno uporabila določbo prvega odstavka 8. člena ZPrCP in sta na storilca prevalila breme, da se razbremeni odgovornosti za ta prekršek. Morala bi namreč izhajati iz domneve nedolžnosti (7. člen ZP-1), v takem primeru pa je dokazno breme na prekrškovnem organu oziroma sodišču, ki mora ugotoviti dejstva in zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku, da pa se lahko storilca spozna za odgovornega storitve prekrška, mu mora biti onkraj razumnega dvoma dokazano, da je tak prekršek storil.