TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

Sodišče prve stopnje je ob dejstvu, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor, tožena stranka pa v roku 30 dni ni odgovorila na tožbo in ker v delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo 6.832,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ne gre za zahtevek, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, in utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka sama, ali z dejstvi, ki so splošno znana, presodilo, da so izpolnjene vse zakonske predpostavke v skladu s 318. členom ZPP. Sodišče je zato na podlagi 314. in 318. člena ZPP izdalo delno zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper toženo stranko za plačilo 6.832,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2019 dalje do plačila.

Pri obeh tožbenih zahtevkih gre za dajatvena tožbena zahtevka, ki ju tožeča stranka vtožuje potem, ko je skladno z določbo 639. člena OZ kot naročnica del izbrala jamčevalni zahtevek, ki ji daje pravico do odstopa od pogodbe in je to oblikovalno pravico uresničila z enostransko izjavo volje, ki jo je sporočila toženi stranki, kar ni pritožbeno sporno.

Tožeča stranka tako vtožuje tožbeni zahtevek, s katerim terja vračilo plačanega avansa, z drugim tožbenim zahtevkom pa od tožene stranke terja odstranitev tistega, kar je vgradila, torej gre tudi za dajatveni tožbeni zahtevek, pri obeh zahtevkih pa gre za tožbena zahtevka kot posledica razveze podjemne pogodbe in ne za jamčevalni tožbeni zahtevek, ki bi ju bilo potrebno obravnavati kot enotni tožbeni zahtevek.