TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

V zadevi ne gre za pravno praznino, pač pa za način ureditve odmere vodnega povračila z ZV-1 in Uredbo o vodnih povračilih, ki izplačila dela vodnega povračila občinam nista predvidela, pač pa predvidela merila za obračun in okoliščine, ki se pri tem upoštevajo. Sodišče meni, da dejstvo, da se pri drugih posebnih pravicah uporabe javnega dobra periodične dajatve delijo med državo in samoupravno lokalno skupnostjo, kot trdijo tožeče stranke, ne pomeni nujno, da je ureditev vodnega povračila s tem že sama po sebi ustavno sporna, pač pa bi lahko o tem govorili takrat, ko bi bilo izkazano, da se enaki primeri obravnavajo drugače. Zgolj sklicevanje na drugačno ureditev na drugih področjih uporabe javnega dobra (na primer rudarstvo, raba vode za električno energijo), ne da bi bilo ob tem pojasnjeno, v čem so ti primeri med seboj enaki, glede na vlogo in prispevek države in samoupravne lokalne skupnosti, namreč še ne dopušča ugotovitve, da gre za različno obravnavo enakih primerov niti za obstoj pravne praznine.