TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka (odločitev o stroških) spremeni tako, da se pravilno glasi:

„Tožena stranka je dolžna v 15-ih dneh od vročitve sodbe plačati pravdne stroške, in sicer prvo tožeči stranki v znesku 2.122,14 EUR, drugo tožeči stranki v znesku 2.122,14 EUR, tretje tožeči stranki v znesku 2.122,14 EUR, četrto tožeči stranki v znesku 2.122,14 EUR in peto tožeči stranki v znesku 2.122,14 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Etažna lastnina je lahko nasta(ja)la še pred uveljavitvijo SPZ (ki je takšno obliko lastnine predvidel oziroma določil pogoje za njen nastanek), pri čemer je bila dejansko vzpostavljena, ne pa tudi pravno urejena.

Za presojo, ali je bila v posameznem primeru vzpostavljena dejanska etažna lastnina ali (pa) ohranjena solastnina, je pomembna okoliščina, ali se je promet odvijal s posameznimi deli stavbe in ali se je to zgodilo po volji vseh (vknjiženih ali izven-knjižnih) lastnikov nepremičnine, na kateri stavba stoji.

V času, ko je celotna enotna parcela vključno z obema predmetnima (na njej stoječima) stavbama Ulica 1 in Ulica 2 (v posledici podržavljenja) postala družbena lastnina in prešla v upravljanje ter uporabo toženkine pravne prednice, je (lahko) slednja izključno sama razpolagala z vsemi stanovanji in poslovnimi prostori (v obeh stavbah). To razpolaganje se je kazalo v njenem dodeljevanju stanovanjskih pravic (in pobiranju stanarin) oziroma dajanju poslovnih prostorov v najem (sklepanju najemnih pogodb in pobiranju najemnin), posledica česar je bilo oblikovanje dejanske etažne lastnine v 80-ih letih prejšnjega stoletja.