TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi stavek drugega odstavka 156. člena, prvi odstavek 157.a člena, prvi in tretji odstavek 157.b člena ter 1. točka prvega odstavka 157.e člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 16/07 uradno prečiščeno besedilo in 68/08) niso v neskladju z Ustavo. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega stavka drugega odstavka 156. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah se zavrne.

Položaja imetnikov pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov na eni strani ter imetnika lastninske pravice na drugi strani sta na področju avtonomije pri opredeljevanju cene za uporabo varovanih del v primeru neuspešnih pogajanj primerljiva, ker gre za zasebne pravice in za razpolaganje s sadom dela imetnika pravice. Monopolni položaj kolektivne organizacije, ki je sestavni del kolektivnega uveljavljanja pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov, je razumen razlog za različno ureditev načina določanja cene (tarife) za uporabo varovanega dela imetnika sorodne pravice in imetnika lastninske pravice, ki izhaja iz narave stvari. Izpodbijana ureditev zato ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Po 60. členu Ustave so poleg avtorskih del na področju ustvarjanja kulture pomembna tudi druga duhovna dela, med njimi umetniške reprodukcije avtorskih in folklornih del s strani igralcev, glasbenikov in drugih umetnikov, ki jih veljavni zakon obravnava pod pojmom izvajalci. Njihov prispevek temelji na individualnem vložku, ki praviloma terja umetniške sposobnosti izvajalca, njegovo zmožnost umetniškega vživljanja v izvajano delo in tehnične spretnosti, ki delo dovršijo za predstavitev javnosti. Umetniška dejavnost je tako praviloma bistvena za izvajalčevo izvedbo in s tem za nastanek varovanega dela. Pravice izvajalcev se zato praviloma uvrščajo med pravice iz ustvarjalnosti; zato jim je zagotovljeno varstvo v okviru 60. člena Ustave. Pravice proizvajalcev fonogramov uživajo varstvo na podlagi 33. in 67. člena Ustave. Iz pravice iz 60. člena Ustave in pravice iz 33. člena Ustave izhaja za zakonodajalca obveznost sprejeti ureditev, ki bo izvajalcem in proizvajalcem fonogramov zagotavljala uživanje premoženjskega učinka sadov njihovega dela. Sestavni del premoženjskih upravičenj imetnikov teh pravic je njihova avtonomija pri opredeljevanju višine nadomestila (tarife) za uporabo varovanih del. Ker je z izpodbijano ureditvijo avtonomija imetnikov pravic, da po svoji kolektivni organizaciji v primeru neuspešnih pogajanj opredelijo ceno, po kateri so pripravljeni dopuščati uporabo sadov svojega dela, omejena, pomeni izpodbijana ureditev poseg v pravico izvajalcev iz ustvarjalnosti in v pravico proizvajalcev fonogramov do zasebne lastnine. Preprečevanje možnosti zlorabe monopolnega položaja kolektivne organizacije pri opredeljevanju tarife je ustavno dopustni cilj za poseg v avtonomijo imetnikov spornih pravic, da po kolektivni organizaciji v primeru neuspešnih pogajanj opredelijo tarifo za uporabo varovanih del. Ker je na podlagi izpodbijane ureditve mogoče učinkovito preprečiti možnost zlorabe monopolnega položaja kolektivne organizacije, ki bi se izrazila v enostransko opredeljeni in uveljavljeni tarifi v višini, ki ne bi ustrezala pojmu primernega nadomestila, je poseg primeren za dosego ustavno dopustnega cilja. Vzpostavitev izpodbijane ureditve je nujna za preprečitev možnosti zlorabe monopolnega položaja kolektivne organizacije, izhajajoč pri tem iz potrebe po istočasni zagotovitvi pogojev za udejanjenje načela plačila za uporabo varovanega dela in načela primernosti nadomestila, ki sta bistvena za ureditev kolektivnega uveljavljanja spornih pravic. Če bi Zakon o avtorski in sorodnih pravicah omogočal, da kolektivna organizacija sama enostransko opredeli tarifo, bi moral omogočiti, da jo nato tudi uveljavi (ne glede, ali bi pri tem tako enostransko določena tarifa ustrezala pojmu primerne tarife ali ne). Naknadni nadzor države nad enostransko opredeljeno tarifo bi bil v takem primeru zaradi monopolnega položaja kolektivne organizacije nujen; morebitna naknadna intervencija za primere že uveljavljene enostransko opredeljene tarife v primeru, če enostransko opredeljena tarifa ne bi ustrezala pojmu primerne tarife, pa bi bila v pogojih masovne uporabe varovanih del skrajno otežena. Ker je področje posega v avtonomijo imetnikov spornih pravic pri opredeljevanju omejeno le na primere, ko so po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah za opredelitev ali spremembo tarife potrebna pogajanja z uporabniki, ta pa niso uspešna, in ker poplačilna pravica imetnikom pravic zagotavlja pravico do primernega (in ne poljubno visokega) nadomestila, prav primerno tarifo pa opredeli Svet za avtorsko pravo z odločbo, zoper katero je zagotovljeno sodno varstvo, je teža posledic spornega posega v avtonomijo imetnikov pravic manjša od koristi, ki jih ta poseg prinaša. Če je pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti predpisa očitno neutemeljena, jo Ustavno sodišče zavrne.