TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., št. ... z dne 1. 3. 2002 se v točki I/1 izreka odpravi in zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 350 EUR, povečane za 20 % DDV, po poteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Sodišče se strinja s toženo stranko, da se obresti na posojila, ki jih je tožeča stranka prejela od povezane osebe, davčno obravnavajo skladno z določbo 19. člena ZDDPO, ki je razmerju do 18. člena ZDDPO specialne narave. Ta določba obravnava prav vprašanje davčnega priznavanja odhodkov financiranja iz naslova posojil, prejetih od povezanih oseb. Pri tem zakon obresti od posojil, najetih v tujini, ne izključuje. Dejstvo, da zakonodajalec davčnega priznavanja obresti od posojil v tuji valuti, ne ureja drugače od tistih, najetih v domači valuti, po presoji sodišča tudi ni razlog za njihovo presojo z analogno uporabo določbe 18. člena ZDDPO. Višina davčno priznane obrestne mere iz 19. člena ZDDPO, ki predstavlja nominalno (skupno) obrestno mero in poleg realnih obresti vsebuje tudi prevrednotenje glavnice, lahko sicer kaže na neustreznost zakonske ureditve, vendar pa navedeno, po presoji sodišča, tudi ni zadostna podlaga za razlago, ki obresti po tem členu izenači z odhodki financiranja.