TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

 

Ne glede na to, da je prvostopno sodišče izhajalo iz razlage uporabljene določbe tako, kot da bi moral upnik izkazati dolžnikovo zavestno ravnanje v onemogočanje ali otežitev uveljavitve upnikove terjatve, določbe 2. odst. 270. čl. ZIZ ni napačno uporabilo. Dolžnikov naklep ali zavestna malomarnost, kot obliki civilne subjektivne odgovornosti nista relevantni, ker zadošča za izkazanost nevarnosti že, če dolžnik s svojim premoženjem ravna tako, da s tem ogroža uveljavitev upnikove terjatve, čeprav to konkretno ni namen njegovega ravnanja. Vendar pa iz zakonskega opisa oblik dolžnikovega ravnanja vsekakor, po mnenju drugostopnega sodišča izhaja zaključek, ki ga je kot podlago svoji odločbi napravilo tudi prvostopno sodišče. Izpolnjevanje pogodbenih obveznosti ne sodi med takšno dolžnikovo razpolaganje s premoženjem, kot je primeroma navedeno v uporabljeni določbi. Seveda ima izpolnjevanje pogodbenih obveznosti drugim upnikom logično posledico v onemogočenju ali otežitvi terjatve preostalih dolžnikovih upnikov, če gre za prezadolženega dolžnika. Vendar pa je zavarovanje z začasnimi odredbami izjemen ukrep, namenjen varstvu pravice stranke pred pravnomočno odločbo o njej, zato je treba pogoje za njihovo izdajo presojati restriktivno, torej tako, kot so v zakonu določeni. Drugačna razlaga bi že zato, ker za njihovo danost zadošča verjetnost (ne gotovost), pomenila, da bi zavarovanje z začasnimi odredbami izgubilo svoj sicer, po zakonu predviden značaj izjemnosti. Iz tega izhodišča sodišče druge stopnje tako, kot prvostopno sodišče ugotavlja, da očitanega dolžnikovega razpolaganja s premoženjem ni mogoče šteti, kot zmanjševanje premoženja na neobičajen ali celo nezakonit način, kar je vsekakor mišljeno z opisi ravnanja v 2. odst. 270. čl. ZIZ.