TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

 

Tožeča stranka je postala lastnica stanovanja že z uveljavitvijo SZ (na podlagi 112. člena), saj je bilo v družbeni lasti, sama pa je bila imetnica pravice uporabe, in ne šele z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (Ur. l. RS št. 44/97) ali celo s kasnejšim vpisom lastninske pravice na podlagi tega predpisa v zemljiško knjigo. Iz tega sledi, da bi morala tožeča stranka kot lastnik na podlagi 1. in 2. odst. 147. člena SZ v šestih mesecih od uveljavitve SZ za sporno stanovanje s toženko skleniti najemno pogodbo za nedoločen čas in za najemnino, ki se po 150. členu SZ oblikuje po posebni metodologiji za neprofitna stanovanja. Ponudba toženki, da se pogodba sklene za določen čas, je (bila) torej neustrezna. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da bi bila v konkretnem primeru (aktivna) dolžnost tožeče stranke toženki ponuditi ustrezno najemno pogodbo. Glede na nesporne okoliščine primera toženki namreč ni moč očitati niti pasivnosti niti neskrbnosti, kar bi vodilo do zaključka, da nima sklenjene ustrezne najemne pogodbe iz razlogov na njeni strani. Ni namreč sporno, da sta obe pravdni stranki do konca denacionalizacijskega postopka menili, da je lastnik oziroma upravičenec, da s spornim stanovanjem gospodari, Mestna občina X, čeprav za to ni bilo nobenega razloga in drži, kar poudarja tožeča stranka, da je stanje v zemljiški knjigi ves čas (od leta 1963) jasno.

Res je, da toženka sklenitve pogodbe za nedoločen čas za neprofitno najemnino ni zahtevala s tožbo, vendar ji po prepričanju pritožbenega sodišča to ne jemlje pravice, da se v postopku po izpraznitveni tožbi brani z razlogi, ki ji jih nudi določba 3. odst. 111. člena SZ-1.