TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbi tožene stranke se d e l n o u g o d i in se odločitev sodišča prve stopnje glede odgovornosti tožene stranke s p r e m e n i tako, da je tožena stranka do 70 %, tožnica pa do 30% odgovorna za škodo,nastalo dne 10. 5. 1990. 2. Pritožbi tožnice se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo poviša za 900.000,00 SIT.

Sodba sodišča prve stopnje tako poslej glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 4,841.754,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4,830.000,00 SIT od 3. 12. 1997 dalje do plačila, od zneska 11.754,00 SIT pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od 359,00 SIT od 10. 6. 1990 do plačila, od 744,00 SIT od 10. 7. 1990 do plačila, od 384,80 SIT od 10. 8. 1990 do plačila, od 784,80 SIT od 10. 9. 1990 do plačila, od 1.544,80 SIT od 10. 2. 1992 do plačila, od 2.868,00 SIT od 10. 3. 1992 do plačila in od 5.068,80 SIT od 10. 4. 1992 do plačila,vse v 15 dneh pod izvršbo.

V presežku za znesek 2,772.939,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi se tožbeni zahtevek z a v r n e .

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 377.678,000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 98.968,00 SIT od 21. 2. 1996 dalje, od ostalih pravdnih stroškov pa od 3. 12. 1997 do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo."

V preostalem,nespremenjenem delu se izpodbijana sodba p o t r d i, pritožbi pravdnih strank pa v tem obsegu z a v r n e t a kot neutemeljeni.

Pravdni stranki sami trpita svoje pritožbene stroške.

 

Tožena stranka je po zanesljivih ugotovitvah prvega sodišča vedela za vhojeno peš pot do proge oziroma kraja nesreče in da so bližnji prebivalci progo tam prečkali, čeprav ni bilo uradnega prehoda. Kot skrben strokovnjak, ki je hkrati imetnik nevarne stvari, pa bi tožena stranka morala prečkanje proge izven uradnega prehoda preprečiti ali vsaj zelo otežkočiti.

Tožnica je ravnala skrajno neprevidno, ker je prečkala progo na neuradnem prehodu ne da bi se sploh v zadostni meri prepričala ali je tak prehod varen. O nevarnosti ni razmišljala, ker ji je takšno prečkanje tirov prišlo že v navado. Njeno ravnanje pa je bilo tudi v nasprotju s 7. členom Pravilnika o notranjem redu na železnici (Ur.

list SFRJ, št. 47/78), ki prepoveduje hojo čez tire na mestih, ki niso določena za prehod. Pravilna uporaba materialnega prava narekuje takšno razmejitev odgovornosti pravdnih strank, po kateri je 70% delež na strani imetnika nevarne stvari - tožene stranke in na strani tožnice 30% delež.