TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrže. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Po 2. odstavku 186. člena v zvezi z 2. odstavkom 40. člena ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, in predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Izjema velja le za tiste premoženjskopravne spore, v katerih je revizija dovoljena ne glede na vrednost spornega predmeta. Poleg tega načina za zagotovitev pravice do revizije (iz 2. odstavka 40. člena ZPP) je zakonsko predviden le še način iz 3. odstavka 40. člena ZPP.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke ni denarni zahtevek. Tožeča stranka bi zato morala v tožbi navesti vrednost spornega predmeta, česar pa ni storila. Na naroku za glavno obravnavo je tožeča stranka označila vrednost spornega predmeta na 80.001,00 SIT (l. št. 10), kar bi (ob pogoju pravočasne označbe vrednosti spornega predmeta) presegalo zahtevano mejno vrednost glede na čas vložitve tožbe, in zadoščalo za dovoljenost revizije (382. člen ZPP). Ker pa prej obrazloženi pogoj ni bil izpolnjen, se izkaže, da pravdnima strankama pravica do revizije v tej pravdi ni bila zagotovljena.