TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

V primeru začasnega odvzema osebnega avtomobila ne pride do razdrtja kupoprodajne pogodbe na podlagi zakona.

tekst :

Pritožbi se ugodi in se pod tč. I/2 in pod tč. II/3b izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbena zahtevka, ki glasita:

I/2) Toženka je dolžna tožniku plačati znesek 560,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.1.2009 dalje v 15 dneh.

II.3.b) Toženka je dolžna tožniku v 15 dneh plačati znesek 40.793,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2006 dalje do plačila,

s e z a v r n e t a .

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

O b r a z l o ž i t e v :

Z delno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.830,40 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi, toženki naložilo plačilo zneska 560,00 EUR z zamudnimi obrestmi proti vrnitvi avta ter ugotovilo obstoj tožnikove terjatve v znesku 43.815,72 EUR in obstoj terjatve tožene stranke 3.022,43 EUR in po pobotanju obeh zneskov odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 40.793,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2006 dalje do plačila. Višji pobotni ugovor tožene stranke je zavrnilo.

Zoper tako sodbo pod I/2 in pod II. se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi tako, da stroškovno zavrne zahtevek, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožena stranka navaja, da sodišče ni upoštevalo dokazov, ki jih je predložila in iz katerih izhaja, da vozilo ni ukradeno in ni obremenjeno s kakšno pravno napako. V kolikor bi jih bi prišlo do drugačnega zaključka. Ker sodišče prve stopnje teh dokazov ni upoštevalo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14 in 15 točke drugega odstavka člena 339 ZPP, posledično pa tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Zaradi neizvedbe dokazov so napačni zaključki, da je bilo vozilo na dan odločanja sodišča prve stopnje vodeno kot ukradeno in je ta ugotovitev v nasprotju s predloženimi dokazi. Iz jamčevanja za pravne napake tožniku ne gre nikakršen zahtevek. V kolikor je vozilo oproščeno pravice tretjega, ne more biti podana podlaga za razdrtje pogodbe. Tudi evidentiranje vozila kot ukradenega še ni razlog za razdrtje pogodbe. Sodišče prve stopnje sicer navaja, da ni v celoti izčrpalo toženkinih dokazov, zakaj ne, pa ne pojasni in na ta način toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja. Nadalje tožena stranka navaja, da se ne strinja z interpretacijo člena 488 in 489 OZ, ki jo podaja sodišče v zvezi s pravno napako, saj na spornem avtomobilu tretji ni imel nikakršne pravice, niti se je ni lastil in bi bilo potrebno iz teh razlogov tožbeni zahtevek zavrniti. Prav tako tožnik od tožene stranke ni zahteval, da v primernem roku vozilo oprosti pravice tretjega, saj to ne izhaja iz dopisa z 7.2.2006 in zaradi tega ni podlage za uporabo člena 489 OZ in šele v takem primeru ima kupec jamčevalne zahtevke po členu 490 OZ. Odstop od pogodbe z dne 7.2.2006 ni v skladu z zakonom. Pravica tožeče stranke ni bila trajno zmanjšana ali omejena, saj je policija samo začasno zasegla vozilo, upoštevaje, da je bilo vozilo tožniku vrnjeno in je še vedno v njegovi lasti in posesti ter ga lahko prosto uporablja, ni mogoče govoriti, da pogodbe ni mogoče uresničiti in je odstop od pogodbe neutemeljen in niso izpolnjene predpostavke za uporabo člena 490 OZ. Vozilo je tožniku začasno zasegla policija v skladu z določili ZKP, zaradi suma storitve kaznivega dejanja. Takšen zaseg ni mogoče enačiti z določbami člena 490 OZ. Za ravnanje organov pregona pa tožena stranka ne more biti odgovorna in nositi kakršnekoli odškodninske odgovornosti za začasen zaseg vozila, saj ni podana vzročna zveza niti odgovornost tožene stranke. Tožena stranka se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 387/95, da začasni odvzem ne pomeni tudi dokončnega odvzema vozila in je razdrtje pogodbe možno le pri popolni evikciji. Zaradi tega je nepravilen zaključek, da je bila pogodba razdrta in niso obstajali razlogi za enostranski odstop od pogodbe. Napačna je tudi ugotovljena uporabnina.

Pritožba je utemeljena.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

da je toženka tožniku prodala avto BMW za ceno 10.500.000,00 SIT (sedaj 43.815,72 EUR),

da je tožnik avto prevzel 21.6.2005,

da je bil tožniku avto začasno zasežen s strani policije od 2.2.2006 do 12.5.2006,

da je tožnik o zasegu obvestil toženo stranko 7.2.2006,

da je avto bil zabeležen kot ukraden v evidenci Schengenskega informacijskega sistema,

da je tožnik odjavil avto iz prometa in ga dal v hrambo, ko 21.7.2008 ni mogel podaljšati njegove registracije.

Iz predloženih listin, ki jih je predložila tožena stranka in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil sporni avto izbrisan iz evidence ukradenih vozil avgusta 2008.

Sodišče prve stopnje je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju svojo odločitev oprlo na določbe o jamčevanju za pravne napake (člen 488 – 495 OZ). Po členu 488 OZ prodajalec odgovarja, če ima na prodani stvari kdo tretji kakšno pravico, ki izključuje, zmanjšuje ali omejuje kupčevo pravico. Sodna praksa se je že izrekla, da ima kupec pravico do razdrtja pogodbe po sili zakona, če je prodajalec prodal kupcu ukraden avto (popolna evikcija). Sodišče prve stopnje pa brez pravne podlage, kot utemeljeno opozarja pritožba tožene stranke razširja to pravico na realne grožnje z evikcijo, zaradi vodenja avta v mednarodnem informacijskem sistemu kot ukradenega. Ob tem, ko je bil tožniku avto le začasno zasežen in se v času odločanja pred sodiščem prve stopnje ni vodil v evidencah kot ukraden, pogodba ni bila razdrta po samem zakonu, niti z obvestilom tožnika toženi stranki, da je avto zasežen, kot pravno napačno zaključuje sodišče prve stopnje. Člen 490 OZ uzakonja za pravne napake mimo odškodninske še dve vzročni sankciji razdrtja pogodbe po sili zakona s posledicami iz člena 132 ZOR, kadar napaka ni odpravljena in je stvar kupcu odvzeta ali po izbiri kupca razdrtje pogodbe ali pa sorazmerno znižanje kupnine, kadar je kupčeva pravica na stvari le zmanjšana ali omejena. Začasni zaseg avtomobila ne pomeni dokončnega odvzema ter je med obema pojmoma vsebinska razlika. V konkretnem primeru je bil sporni avto vrnjen tožniku po treh mesecih, ko se je ugotovilo, da ni ukraden in zaradi tega ni pravne podlage za razdrtje pogodbe. Takojšen odstop od pogodbe z dopisom 7.2.2006 ni v skladu z zakonom, saj tožnik ni v skladu z določbo člena 489 OZ dal toženi stranki roka, da ga oprosti pravice tretjega. Pogodba bi bila razdrta samo v primeru, če tožena stranka kot prodajalec ne bi ravnala po kupčevi zahtevi. Ker pogodba ni razdrta, so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da oprostitev pravice tretjega (izbris iz evidence ukradenih vozil) ne more ponovno oživeti, ne da bi prišlo do novega soglasja poslovnih volj.

Zatrjevana bistvena kršitev postopka, ki jo uveljavlja tožena stranka zaradi tega, ker se sodišče prve stopnje ni izjasnilo do vseh predloženih listinskih dokazov, ki dokazujejo, da vozilo nima pravne napake, ni podana, saj se sodišče prve stopnje sklicuje na enega izmed teh listinskih dokazov (dopis MNZ PP Celje z dne 16.9.2008).

Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku, je bilo utemeljeni pritožbi ugoditi in v izpodbijanem delu (tč. I/2 in tč. II izreka) sodbo spremeniti in zavrniti tožbeni zahtevek (člen 358 tč. 4 ZPP).

Ker je sodišče v tej zadevi odločilo z delno sodbo, so pritožbeni stroški tožene stranke nadaljnji pravdni stroški (člen 164 ZPP).