TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija nasprotnih udeležencev pa se zavrže.

V tem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi določila tretjega odstavka 122. člena ZNP celotno nepremičnino, ki je v naravi etažna hiša, dodelilo v izključno last nasprotnima udeležencema, ki sta solastnika vsak do 1/4, čeprav z dodelitvijo celotne nepremičnine nista soglašala, sodišče druge stopnje pa je tako odločitev potrdilo.

Taki odločitvi zahteva za varstvo zakonitosti tudi po presoji vrhovnega sodišča utemeljeno očita materialnopravno zmotnost.

Odločitvi nižjih sodišč sta materialnopravno zmotni zato, ker nista v skladu z uvodoma navedenimi načeli odločanja o delitvi solastnih stvari, predvsem pa nimata podlage v tretjem odstavku 122. člena ZNP. Namreč solastnik lahko postane izključni lastnik celotne stvari ali pa njenega večjega dela kot pa znaša vrednost njegovega solastninskega deleža le v primeru, če s tem soglaša (kar se utemeljeno zaključuje na podlagi dikcije zakona, ki zahteva izkazani večji interes solastnika do stvari). Taka delitev je namreč njegova pravica in ne dolžnost (kot dobesedno izvaja zahteva za varstvo zakonitosti). Drugačno stališče bi bilo tudi v nasprotju s temeljnimi načeli stvarnega prava (o pridobitvi stvari v last).