TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni:

- v prvem odstavku 1. točke izreka tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od zneskov 445,83 EUR, prej 106.839,00 SIT z zapadlostjo 18. 3. 2002 (30. alineja) ter 445,85 EUR, prej 106.843,00 SIT, z zapadlostjo 18. 4. 2002 (31. alineja), od zapadlosti do plačila, višji obrestni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 9.853,92 EUR od 23. 5. 2007 do plačila, pa se zavrne.

- v 2. točki izreka tako, da se v tem delu na novo glasi:

„2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 931,89 EUR, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.“

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 244,05 EUR, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

V odločbi opr. št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005 je Ustavno sodišče RS ob presoji pravice do odpravnine zavzelo stališče, da se delavec pravicam iz delovnega razmerja, ki ji jih zakonodajalec predpisal kot obveznosti delodajalca s samim zakonom, ne more odpovedati, saj bi bilo to v nasprotju z namenom in smislom delovnega prava. Iz tega razloga se tudi tožnik pravici do stimulativnega dela plače ni mogel odpovedati, saj je bila pravica do plače v spornem obdobju opredeljena kot zakonsko določena pravica z 49. čl. ZDR/90.