TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v 1. alineji 1. točke izreka spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in glede zneska 8.037.792 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.3.2001 potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Špediter lahko zahteva plačilo provizije (plačilo provizije torej dospe), ko izpolni svoje obveznosti iz špedicijske pogodbe (840. člen ZOR). Drugače je pri povrnitvi potrebnih stroškov: špediter njihovo plačilo lahko zahteva takoj (drugi odstavek 841. člena ZOR). Zakonska norma, ki v tem primeru ne odstopa od splošne ureditve dospelosti obveznosti iz 314. člena ZOR, torej glede povračila stroškov špediterju določa, da dospejo takoj, ko nastanejo. Čeprav je špediter, ki sklepa posle v svojem imenu na račun naročitelja, nasproti tretjim osebam sam zavezan za plačilo obveznosti, ni dolžan kreditirati naročitelja. Ni dvoma, da je špediterjeva carinska obveznost v konkretnem primeru nastala in s tem dospela vsaj 28.6.1997, ko je postala izvršljiva odločba carinskega organa z dne 21.11.1995. Začetka zastaranja ni mogoče vezati na datum dejanskega plačila carine s strani tožeče stranke, saj bi bilo to v nasprotju z dispozitivnim pravilom iz drugega odstavka 841. člena ZOR o dospelosti obveznosti naročitelja za povračilo stroškov.