TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožbi zagovornika obtoženega I.P. se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadeva vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

Po 7. odstavku 392. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se pripor zoper obtoženca, iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, podaljša.

Če obramba šele v pritožbi ali celo v izrednem pravnem sredstvu (zahteva za obnovo postopka) predlaga izvedbo dokaza, mora izkazati njegov obstoj in pravno relevantnost oziroma njegovo uspešnost z višjo stopnjo verjetnosti kot v postopku na prvi stopnji, in sicer glede na ostale že izvedene in ocenjene dokaze.

Brž ko je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico za obdolženca ugodnejšo sodbo, mora sodišče dokazni predlog sprejeti in dokaz izvesti.

Sodnik ni vezan na mnenje izvedenca. Mnenja, ki s stališči pravil logičnega sklepanja, splošne izobrazbe in izkušenj ni prepričljivo, sodišče ne bo upoštevalo oziroma bo, kolikor bo ocenilo, da je mnenje nejasno, nepopolno ali samo s seboj ali z drugimi okoliščinami v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca, ponovilo dokaz z istimi ali z drugimi izvedenci (257. člen ZKP).

Uporaba poligrafa s pisno privolitvijo osumljenca je sicer dopustna v predkazenskem postopku (3. odstavek 54. člena ZPol), vendar pa dobljenih rezultatov ni mogoče uporabiti kot dokaz v kazenskem postopku, saj niso pridobljeni v skladu z določbami ZKP. Z njihovo uporabo bi bila kršena tudi izločitvena pravila iz 83. člena ZKP.

Izvedba preiskovalnih dejanj, ne da bi bile strank o tem obveščene, je izjema, zato jo mora preiskovalni sodnik ustrezno obrazložiti.

Če stranka v zakonskem roku ne predlaga izločitve sodnika, pa zato ni bilo objektivnih ovir, je v svoji pravici prekludirana.