TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi obsojenega M.A. se deloma ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se dejanji pod točko I in II glede tega obsojenca pravno opredelita kot eno kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ in se obsojencu za to dejanje na podlagi 1. odstavka 196. člena KZ določi kazen 1 (eno) leto in 10 (deset) mesecev zapora, nato pa po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreče enotna kazen 5 (pet) let in 4 (štiri) mesece zapora.

V ostalem se zahteva obsojenega M.A., zahtevi obsojenih U.K. in P.G. pa v celoti zavrnejo.

Obsojena U.K. in P.G. se po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostita plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Ni podana kršitev po ZKP, ker policija, ki je poskušala izzvati sledi prstnih odtisov, pa jih ni našla, teh izsledkov (čeprav negativnih) ni predložila v spis kot dokaz.

Za presojo, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ, ni odločilno, koliko mamila heroin in kokain je bilo procentualno v posameznih paketih, pač pa, da je celotna količina vsebovala mamilo in imela psihotropne učinke.

Kršitev pravic obrambe, ker da je bil obdolžencu postavljen zagovornik, ki ni bil kos svojemu delu, bi bilo primeroma mogoče uveljavljati z argumentiranim sklicevanjem na popolno odsotnost aktivnosti ali nezadostno aktivnost zagovornika, ki bi se kazala v opustitvi procesnih dejanj v korist obsojencu, pomanjkanju ali popolni odsotnosti komunikacije z obsojencem in podobnem, kar pa mora zahteva za varstvo zakonitosti utemeljiti.

Pri kaznivem dejanju neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ je izvršitveno dejanje določeno z nedovršnimi glagoli. Čeprav je kaznivo dejanje opisano na tak način, to praviloma ne izključuje kaznivosti tudi enkratne storitve, seveda pa gre v primerih serijske protipravne dejavnosti, ko je izkazana tudi subjektivna komponenta, za eno, kolektivno kaznivo dejanje.

Obsojenec ne zatrjuje, da je sodišče z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (v takem primeru bi bila podana kršitev po 5. točki 372. člena ZKP), pač pa, da mu sodišče kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, ni pravilno odmerilo. Iz tega razloga (1. odstavek 374. člena ZKP)

zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Ker je kot član zunajobravnavnega senata, ki je zoper obsojenca odredil pripor, sodeloval sodnik, ki je kot visok policijski uradnik izdal dovoljenje za izvajanje ukrepov po 49. členu ZPol, bi bilo mogoče s sklicevanjem na zatrjevano kršitev izpodbijati sklep o odreditvi pripora.