TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Delovanje organov oblasti v okviru pristojnosti, opravljeno v skladu s pravili, v katerem ni zaslediti protipravnosti, ne more biti podlaga za pravico do povrnitve škode, tudi če je bila s takim ravnanjem komu povzročena škoda.

t

ekst :

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

O b r a z l o ž i t e v

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 1.600.000,00 SIT (sedaj 6.676,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 dalje. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 898,90 EUR.

Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu

iz vseh pritožbenih razlogov po

338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pritožuje tožeča stranka. Opozarja na dolžnosti policista, da nosi uniformo, da se pri opravljanju nalog legitimira s službeno izkaznico oz. predstavi ustno kot policist in načelo sorazmernosti pri uporabi prisilnih sredstev. Sodišču prve stopnje očita, da se je pri ugotavljanju ali sta policista ravnala v skladu z zgoraj navedenim, oprlo le na izpovedbo policistov, te ugotovitve pa so tudi v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi. Povzema izpovedbe zaslišanih prič. Opozarja na neprimerno ravnanje policistov, ki se nista najavila poslovodkinji, niti se predstavila in legitimirala. Razlog za tovrstno intervencijo gre po njegovem mnenju pripisati položaju J. V., ki naj bi svoj položaj izkoriščal za pridobivanje podkupnin za pridobitev državljanstva, kar bi sodišče lahko ugotovilo z njegovim zaslišanjem, ki pa ga ni izvedlo, čeprav dokazni predlog za njegovo zaslišanje ni bil umaknjen. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik zatrjuje, da sta ga delavca policije I. Š. in M. K. dne 30.11.2000 napadla in poškodovala. V civilnih oblačilih sta prišla na tožnikovo delovno mesto v trgovino, na vprašanje tožnika sicer odgovorila, da sta policista, a nista pokazala službene izkaznice. Ker se je tožnik pričel umikati, sta stekla za njim in ga napadla od zadaj, ga začela vleči proti pripravljalnici mesa, kjer sta ugasnila luč ter ga začela pretepati. Pri tem je tožnik utrpel poškodbo roke, in sicer levega in desnega zapestja, poškodbo oz. nalom desne ključnice, poškodbe podlahti leve in desne roke ter poškodbe po glavi in nogah.

Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ v zvezi z opravljanjem službe povzroči tretji osebi, je določena v 26. členu Ustave Republike Slovenije in v času zatrjevanega škodnega dogodka veljavnem 172. členu Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Pogoj za odgovornost je civilni delikt, ki je podan, če je nastala škoda, če ta izvira iz nedopustnega ravnanja, če med obojim obstaja vzročna zveza in če obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. V zvezi z nedopustnostjo ravnanja in odgovornostjo povzročitelja škode, je v konkretnem primeru potrebno upoštevati še predpise, ki so v tem času urejali dejavnosti in pooblastila policije, to je Zakon o policiji (v nadaljevanju ZPol) in Pravilnik o policijskih pooblastilih (Ur. l. RS, št. 51/2000, v nadaljevanju Pravilnik).

Pri opravljanju svojih nalog smejo policisti uporabiti tudi prisilna sredstva (sredstva za vklepanje in vezanje, plinski razpršilec, fizično silo...), če ne morejo drugače obvladati upiranja osebe, vzpostaviti javni red ali odvrniti napada, pri tem pa morajo upoštevati tudi načelo sorazmernosti (50. in 51. člen Zpol ter 108. člen Pravilnika). Praviloma svoje naloge opravljajo v uniformi, lahko tudi v civilni obleki, pred tem se morajo legitimirati s službeno izkaznico. Če okoliščine tega ne dopuščajo, se ustno predstaviti kot policisti (na zahtevo povedati priimek in naziv enote, če to ne ovira izvršitve naloge), takoj ko je možno pa se še legitimirati s službeno izkaznico ( 31. člen Zpol in 11. člen Pravilnika).

Le potek celotnega dogajanja, vključno z ravnanjem tožnika samega, lahko da odgovor na vprašanje, ali je bilo ravnanje policistov v okviru dovoljenega.

Policista Š. in K., sta se vključila v preiskavo tožniku očitanega kaznivega dejanja ropa oziroma izsiljevanja. Skupaj z domnevnim oškodovancem sta odšla v trgovino M. v F., kjer je tožnik delal kot mesar. Kakor izhaja že iz trditev tožeče stranke, potrjeno tudi z njeno izpovedbo, nadalje pa tudi z izpovedbo zaslišanih policistov (in ne samo teh, kot zatrjuje pritožba), sta na tožnikovo vprašanje: „Kaj želita?“ odgovorila, da sta policista. Z logično obrazloženo in življenjsko sprejemljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje pa je podprta tudi ugotovitev, da sta se policista ustno, vsaj eden izmed njiju pa tudi s službeno izkaznico predstavila priči I.T., ki se je nahajala najbližje. Drži sicer, da tega preostale zaslišane priče niso potrdile, kot pa izhaja iz njihovih izpovedb, nobena izmed njih ni bila neposredno v bližini dogodka. Pričanje priče T. je bilo v tem postopku resda drugačno, a mu sodišče prve stopnje upravičeno ni pripisalo verodostojnosti, saj se je bistveno razlikovalo od njene izjave, dane na dan škodnega dogodka, da sta ji Š. in K. rekla, da sta policista in sta ji pokazala neke značke ter njene izpovedbe v kazenskem postopku, ki je tekel zoper tožnika, kjer je izpovedala, da se ustno nista predstavila, da pa sta ji pokazala neko izkaznico.

Tožnik se je kljub pojasnilom policistov pričel umikati v zadnji prostor (predelovalnico mesa), kjer se nahaja tudi izhod iz trgovine. Kljub opozorilom policistov, se ni ustavil, v rokah pa je držal nož, ki ga je vzel s stene v zadnjem prostoru. Policista sta uporabila prisilna sredstva, s pomočjo katerih sta tožniku nož odvzela in ga vklenila, pri tem pa sta bila oba policista tudi poškodovana.

Res se policista ostalim zaposlenim nista predstavila niti pokazala službene izkaznice, svojega prihoda pa tudi nista najavila poslovodkinji, kar je bila običajna praksa, saj sta morala ravnati hitro, ker sta upravičeno (glede na to, da se je tožnik s predmeti, ki bi utegnili biti dokaz v kazenskem postopku namenil v prostor, v katerem je bil izhod iz trgovine) pričakovala, da bo tožnik zbežal, uničil ali skril dokaze. V zadnjem prostoru pa sta se tožniku tudi legitimirala s službeno izkaznico.

V takšnem ravnanju policistov ni zaslediti protipravnosti. Predstavljanje s službeno izkaznico sta opravila (vsaj eden od njiju) priči, ki je bila v neposredni bližini, tožniku pa sta ustno pojasnila, da sta policista. Okoliščine primera njunega predstavljanja s službeno izkaznico tožniku niso dopuščale, prav tako pa bi njuno predstavljanje in najavljanje poslovodji lahko oviralo izvršitev njune naloge. Zaslediti pa tudi ni nesorazmernosti pri uporabi prisilnih sredstev. Tožnik niti ne zanika, da se je upiral, pri opravi naloge pa sta bila oba policista tudi poškodovana, kar zanika tudi primernost tožnikovega obnašanja.

Utemeljen tudi ni pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo zaslišati pričo V.. Ta naj bi izpovedal, kako mu je tožnik izročil določen znesek kot podkupnino za pridobitev ženinega državljanstva. Tudi v kolikor bi navedbe tožnika o podkupnini držale, to ne potrjuje protipravnega ravnanja policistov, ki sta zaradi podane prijave raziskovala sum storitve kaznivega dejanja (2. točka 3. člena ZPol). Ustavitev kazenskega postopka zoper tožnika pa tudi nima za posledico odškodninske odgovornosti države, ki odgovarja le zaradi protipravnega ravnanja organov pregona, pravdno sodišče pa na ustavitev kazenskega postopka tudi ni vezano (14. člen ZPP).

Ker tožnik ni dokazala protipravnega ravnanja policistov, kot enega izmed nujno potrebnih elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke, ta ni podana.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani,

pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP

).